Kako prepoznati svojega Angela ?

V tem času, ko živimo tako hitro in pospešeno, da  bi nam dan če bi trajal 30 ur, bil prekratek, bi vsi potrebovali pomoč Angela, ki nam ponuja svojo pomoč. Vsak od nas si večkrat v življenju zaželi, da bi  imel ob sebi nekoga, ki mu vedno stoji ob strani, ki ga podpira ne glede na njegova slaba ali dobra dejanja, mu zaupa brezmejno in ga ima brezpogojno rad. Takšne vloge so najbolj pisane na kožo teh čarobnih bitij, tej nevidni in čisti energiji, ki niso plod naše domišljije temveč so naša resničnost. Takrat, ko bomo mi pripravljeni za njih, bodo Angeli pripravljeni za nas. Če si vzamemo čas takrat, ko ga imamo premalo in se ustavimo takrat ko se nam najbolj mudi in namenoma se odločimo, da prisluhnemo svoji duši, se Angeli pojavijo. Vzpostavljanje komunikacije z našimi Angeli ni stvar, katero kontroliramo z našim umom, ampak jih pokličemo z ljubeznijo, ki prihaja iz srca.

Kaj mislite ali so zgodbe o angelih še vedno tabu in stvar domišljije? Ali je uporaba interneta, Viber-ja, Skype-a, Facebook-a samo domišljija človeka ali v praksi dejansko obstaja.? Na najbolj oddaljenih mestih na Zemlji delujejo mobiteli in internet in smo vsi vključeni v neki sistem, ki ga sicer ne razumemo, pa kljub temu deluje. Internet je omrežje ki je povezano s strežniki – računalniki, ki po linijah pošiljajo podatke do drugih računalnikov v omrežju. Preko interneta pošiljamo množice podatkov, ki prihajajo do računalnikov in nas naučijo marsikaj. Človeški možgani so tudi računalniki, ki nas povezujejo z kozmičnimi energijami, v katere spadajo tudi Angeli.

Jaz kot astrologinja in pisateljica sem tesno povezana z Angeli, že od mojega rojstva. Moja komunikacija z Angeli je bila  v otroških letih, večkrat moteča za moje okolje, ki ni imelo posluha za moj čudežni svet, s katerim sem bila tesno povezana.

 

Opisala vam bom resničen dogodek, ki je bil moja inspiracija za roman, v treh delih »Ne zlomite nam peruti« ( hrvaščina »Ne lomite nam krila«) v 3. delih. Prva dva dela sta že bila objavljena in sedaj pišem še tretji del tega romana, ki ga imam namen objaviti drugo leto.

Ko sem 2002 leta napisala roman »Ne zlomite nam peruti« sem živela v Španiji, skupaj z mojim najmlajšim otrokom, svojo čarobno deklico Srno. V Španijo me je odpeljala moja Karma v trenutku, ko sem upala, da mi bo uspelo svoje življenje sestaviti iz koščkov, ki so kot milijon delcev sestavljanke bili razmetani na Zemlji. Ker mi nikakor ni uspevalo, znajti se v materialnem svetu Zemlje, sem se obrnila nazaj k čudežni sili vesolja, katerem pripadam in katere sem se bila prisiljena odpovedati v času odraščanja. Tako sem v Španiji končno našla svoje korenine in jih na pravi način sprejela, tako kot sem se trudila sprejeti samo sebe. Ponovno sem se družila z mojimi Angeli, ki so bedeli nad menoj  in nisem preveč hrepenela po druženju z drugimi ljudmi. Moj najboljši prijatelj je bil Juan, svečenik, pisatelj in filozof, od katerega sem se učila filozofije življenja in ki me je spodbujal, da pišem o mojih Angelih v romanih.

Vsak roman ali katerikoli drugi knjižni izdelek temelji ali na avtobiografskih podatkih samega avtorja ali biografskih podatkih  nekih drugih ljudi. Nekateri romani opisujejo resnične dogodke in so imena glavnih junakov zamenjana in vloge delno spremenjene, ker pisatelj iz določenih razlogov ne želi, da se izve prava resnica. Jaz rečem, da je vsako človeško življenje roman, samo vsak človek ni rojen da bi bil pisatelj in zato milijoni romanov ostanejo nenapisani. Fabula romana »Ne zlomite nam peruti« je mešanica vsega po malem. Veliko je avtobiografskih podatkov, likov iz moje astrološke prakse in zgodbic, ki mi jih je  pripovedoval moj dragi prijatelj, svečenik Juan.

2002 leta sem kot prevajalka letela iz Valencie preko Barcelone in Frankfurta v Zagreb, s poslovnim partnerjem Javierjem. Načrtovano potovanje smo morali nekajkrat preložiti iz raznih vzrokov. Takrat Španci niso množično, kot danes potovali v naše kraje, zato tudi mnogi niso imeli veljavnih potnih listov. Javier je bil med njimi, ker mu je potni list potekel že pred desetimi leti, ko je potoval v Argentino. Ko sem dobila obvestilo, da čez en teden končno potujeva v Zagreb in da moram prinesti potni list zaradi nakupa letalske vozovnice, mi je moj Angel prišepnil «začelo se je«. Nasmejala sem in vprašala svojega Angela, »kaj se začelo«. Odgovor je bil, »videla boš«. Potnega lista nisem mogla najti. Spomnila sem se, da sem ga na zadnje imela v rokah v nepremičninski agenciji, ker sva pred enim mesecem z hčerko menjali stanovanje in sem morala pri sklepanju pogodbe priložiti potni list. Poklicala sem starejšo hčerko v Ljubljano, in jo zaprosila, da je takoj preklicala potni list v Uradnem listu, kar je bil pogoj za pridobitev novega. Poklicala sem na slovensko veleposlaništvo v Madridu, da bi mi izdali neko potrdilo, ki bi nadomestilo potni list. To ni bilo možno, glede na to, da se nisem vračala v domovino, temveč sem samo začasno potovala na Hrvaško in sem ponovno vrnila v Španijo. Imela sem še eno možnost, da uporabim hrvaški potni list, katerega sem imela doma v Ljubljani, nisem pa vedela, ali je sploh še veljaven. Poklicala sem starejšo hči v Ljubljano, da preveri veljavnost potnega lista, ki ga nikoli nisem uporabila in ko mi je potrdila, da je veljaven še dve leti, sem zavriskala od veselja in rekla po tihem svojem Angelu: «zmagali smo«.

»Videla boš«, mi je nagajivo odgovoril Angel.

Z Javierjem sva se v petek zgodaj zjutraj usedla v avtomobil in sva se iz La Mange del Mar menor odpeljala v Valencio, kjer sva pustila avto na letališču, do ponedeljka, ko sva načrtovala povratek. Z letalom sva se peljala do Barcelone, iz Barcelone do Frankfurta, iz Frankfurta do Zagreba. Edina nevšečnost, ki sva jo imela v zvezi mojega hrvaškega potnega lista,  je bila na frankfurtskem letališču, ko me policaj na mejni kontroli vprašal, kje imam v potnem listu delovni vizum, glede na to, da Hrvaška še vedno ni bila članica EU. Tudi na zagrebškem letališču sem se morala zagovarjati zakaj sem pripotovala z popolnoma praznim hrvaškim potnim listom, ki sem ga prvič uporabila in nisem imela dokaza, da sem odšla iz države. Vendar sem to uspešno rešila. Na letališču nas je čakala moja hči in nas odpeljala na sedež podjetja poslovnih partnerjev, kjer je Javier kot pravnik moral razrešiti neke zadeve. Ta večer smo prespali v Zagrebu, poslovni partnerji so nas lepo pogostili in so se pogovori nadaljevali še naslednji dan v soboto. Ko je delo bilo končalo sem predlagala Javierju, da se odpeljemo v Ljubljano, on bo prespal v hotelu, jaz pa doma in nas bo moja hčerka zgodaj v ponedeljek pripeljala nazaj v Zagreb. Na mejnem prehodu Rupa smo šli brez problemov pri hrvaški policiji. Slovenski policist nam je vzel potne liste in  ukazal, da parkiramo avtomobil. Bilo nam je čudno zakaj moramo toliko čakati ter  sem se odločila pristopiti do policistov, misleči, da je spet problematičen moj hrvaški potni list.

Od besed, ki mi jih je izrekel policist se mi je samo se zavrtelo in ne samo v glavi. Cel svet se je vrtel okrog mene in jaz okoli njega. Policist mi je prišepnil »Niste vi gospa problematična, vendar vaš kolega Španec. Njegov potni list je potekel že pred desetimi leti.«

Pristopila sem do avtomobila in se vrnila z Javierjem. Med tem časom se je Javier spomnil, da je pomotoma vzel stari potni list in doma pustil novega. Predlagala sem mu, naj mu pokaže osebno izkaznico.(tarjeta de identificación personal s katero Španci nemoteno potujejo po vseh državah EU.) Še en šok. Osebna izkaznica mu je potekla pred enim tednom.            

»Ali imate še kakšen dokument s katerim dokazujete svojo identiteto«, je vprašal gospod policist.            

Javier je potegnil vozniško dovoljenje. Policist pa ga je pogledal in zmedeno rekel: »Nehajte vleči še druge dokumente, ker nam je dosti dokumentov, ki jim je potekel rok veljavnosti.«

Vozniško dovoljenje je poteklo pred enim mesecem. Ostale opravičene komentarje, ki sta jih izgovorila policista nisem želela prevesti Javierju. Meni so se ulile solze, ne da bi se zavedala da jočem, prestrašeni Javier je bil ves prepoten in tudi policistom ta situacija ni bila prijetna.            

»Kaj sedaj«, sem zmedeno vprašala policista.            

»Vrnite se v Zagreb in počakajte do ponedeljka. Na španskem konzularnem predstavništvu bodo gospodu izdali ustrezno potrdilo, ki bo nadomestilo potni list s katerim se lahko vrne v domovino.«   

     

Vzela sva najina potna lista in se vrnila nazaj do avtomobila. Rekla sem Javierju, da malo počakava, ker se moram umiriti, preden  se vrneva v Zagreb. Nisem mu povedala, da se bom pogovorila s mojim Angelom, ker tega ne bi razumel. Na podoben način  nisva niti jaz niti policista mogla razumeti, da oseba, ki je pravnik in opravlja pomembne posle za svoje podjetje, si lahko  prizadeva odhod, po svetu z vsemi neveljavnimi dokumenti.            

Položila sem roko na levo ramo in čakala. Ni bilo odziva. Ni bilo prvič, da nisem mogla doklicati svojega Angela. Vsakič, ko sem bila neučakana in nestrpna se je pritajil, ker je strpnost bila ena od učnih lekcij, katero sem ponavljala in ponavljala in vedno padla na izpitu.           

»A si mislila, da me ni. Ali si se umirila?« , slišala sem njegovo hudomušno čebljanje. »Pojdi še enkrat do policista in se z njim pogovori.Za tebe je zelo pomembno, da prideš v Ljubljano«.            

Naučila sem se, da ubogam svojega Angela in da ne sprašujem preveč. On je vedel zakaj gre in ni imel namen razlagati še meni, pomena njegovih besed.  

           

Stopila sem do policistov, v roki sem imela potni list Javierja in rekla: »S tem potnim listom je gospod šel čez Posoško kontrolo na letališču v Valencii, Barceloni, Frankfurtu in Zagrebu, in eno uro nazaj, čez mejni prehod Rupa na hrvaški strani. Nihče ni opazil, da je potni list neveljaven. To je njegov prvi obisk naše domovine, ki slovi po prijaznih ljudeh. Prosim vas (in iskreno sklenila dlani na prsih), naj ne odnese slabe spomine na slovensko policijo. Spet so se mi ulile solze, tako kot vedno, ko imam kontakt z mojim Angelom in ko imam pred seboj dobre energije. Tista dva policista sta bila dobra človeka. Brez besed sta me poslušala in mi z roko pokazala, da počakam  zunaj. Čez nekaj minut so se  odprla vrata kabine in policista sta se prikazala. Vrnila sta mi Javierjev potni list, milo se mi nasmehnila in rekla; «Srečno vožnjo in srečen povratek v Španijo, vam želiva«.             

Vprašala sem jih po imenih, vendar sta mi povedala, da je to v nasprotju z njihovimi pravili. Ko sem po dveh mesecih( v nadaljevanju vam opišem kako se je zgodba končala) ponovno začela delati, sem na mejni prehod Rupa, poslala policistom zaboj slastnih pomaranč, ki sem jih sama ubrala s sporočilom « Z ljubeznijo od tiste, ki se vozi po Evropi z neveljavnim potnim listom.« Čez nekaj  dni se mi je javil neznani moški in se zahvalil za darilo. Verjetno mu je mojo telefonsko številko, dal voznik kamiona, ki je vozil citruse na Hrvaško in katerega se prosila za to uslugo.           

V  Ljubljani  je Javier bil gost moje družine, pokazali smo mu nekaj znamenitosti našega mesta, pil je Teran in izjavil, da je enako dober kot špansko vino »La Rioja«.(vino z poreklom).  

          

Ko sem se pozno zvečer vrnila v stanovanje sem poklicala mojega karmičnega prijatelja, ki me je vsako leto dvakrat (spomladi in v jesen) obiskal v Španiji in z nami preživel po en mesec. Vprašala sem ga kdaj ima namen priti v La Mango. Odgovoril mi je, da bo prišel naslednji teden. Naslednje jutro, je Javierja in mene starejša hčerka odpeljala v Zagreb na letališče. Ko sem čakala v vrsti za check-in sem zaslišala glas Angela. «Pusti Javierja, da se sam vrne v Španijo. Ti  pa se boš odpeljala z Zuhdijo, z avtomobilom.«            

Javier je odletel sam in brez kakršnih koli zapletov prispel domov. Mojo potovalko je pustil v pisarni. Jaz sem se  v ponedeljek zvečer  odpeljala z mojim prijateljem na pot dolgo 2.200 km. Najmanj 3x letno sem to pot tudi sama prevozila, skupaj z Srno in z kužkom Zevsom.     

       

Ker sem imela »smolo«, ( to je nakazano v mojem horoskopu, Saturn in Neptun v 3. hiši mojega horoskopa) sem imela 13 prometnih nesreč, ki so se končale z totalno uničenim avtomobilom. Meni se nikoli nič ni zgodilo. Vedno me je varoval moj Angel in poskrbel, ne samo, da sem ostala živa in nepoškodovana, temveč sem že naslednji dan ponovno se usedla za volan. Nikoli v življenju nisem v avtomobilu vozila nekoga, ki je imel vozniški izpit. Zato so moji otroci že pri 18 letih naredili vozniški izpit in če smo kam šli so oni vozili. Vsi so govorili, da sem slaba voznica, jaz sem pa vedela in brez besed poslušala njihove šale, da je malo moških, ki so sposobni v 17 urah neprestane vožnje prevoziti  2200 km.            

Zuhdija je bil, zaradi svojih težkih družinskih problemov v slabi koži in sem prvič in zadnjič v življenju prekršila svojo zaobljubo in vozila nekoga, ki ima izpit. Pristala sem, da si razdeliva vožnjo, tako je vsak vozil po 200 km. Na takšen sva vozila vse do Barcelone, na črpalki sva napolnila tank z bencinom, pojedla sendviče in nadaljevala vožnjo. Preden  sva se ustavila na črpalki sem prevozila svojih 100 kilometrom in me je čakalo še 100 kilometrov. Ko bi morala zaviti na glavno cesto je začelo deževati. Ker sem imela nekaj prometnih nesreč, ravno zaradi spolzke ceste, ki se naredi, ko pade prvi dež na vroči asfalt, sem predložila Zuhdiji, da on prevzame volan. Takrat so popravljali avtocesto proti Tarragoni in se je promet odvijal samo po enem voznem pasu. Ponoči so običajno vozili kamioni in okoli polnoči, ko sva mi dva vozila je bilo malo osebnih avtomobilom. Ker med vožnjo rada poslušam klasično glasbo, sem se nagnila naprej in želela zamenjati postajo  z neko bolj veselo glasbo. Nehote sem pogledala na števec in videla da Zuhdija vozi s hitrostjo 100 kilometrov. Ustavil me je z besedami: »Pusti, to glasbo, tako se dobro počutim, da bi lahko vozil še tisoče kilometrov«. Kot da bi neka sila potegnila iz mene vso tisto žalost in trpljenje«.             V tistem trenutku je počila guma na zadnjem kolesu in najin avto se je dobesedno «zalepil« za betonsko ograjo. Zakadilo se je od air bag-a, roke sem imela ožgane in sem zavpila » beživa ven, ker bova zgorela!«Zuhdija je bil ukleščen med sedežem, ki ga je udarec potisnil k volanu in se ni mogel premakniti. Iz nasprotne smeri so drveli kamioni. Stopila sem iz avtomobila in prešla na njegovo stran in ga začela vleči. Takrat sem prvič in zadnjič videla mojega Angela. Z dvignjenimi rokami je ustavljal kamione, da sem jaz lahko izvlekla mojega prijatelja iz avtomobila. Neka nevidna sila  naju  je prenesla preko zelo visoke ograje, kjer nas je že čakala policija. Kot, da bi ves čas bili tam in čakali, na najino nesrečo. Vse to se je zgodilo v petih minutah. Ko so reflektorji osvetlili mesto nesreče, je bil prizor več kot grozen. Zmaličena pločevina audija rdeče barve in povsod okoli raztresena moka in alpsko mleko. Moja hči je vsa leta (končala je osnovno šolo v Španiji) življenja v La Mangi del Mar Menor, pila samo slovensko alpsko mleko, ki so nam ga prinašali vozniki hladilnikov, ki so prihajali po sadje in zelenjavo. Jaz nisem bila preveč navdušena nad španskimi sladicami in sem pekla naše sladice iz slovenske moke.     

      

Vem, da sem morala biti tisto noč v avtomobilu z Zuhdijo in da je scenarij za to dogajanje napisala neka višja sila že takrat, ko sva se rodila jaz in on. Če mene ne bi bilo tisto noč, moj dragi prijatelj ne bi preživel nesreče. Če bi jaz vozila 100 kilometrov, kot sva bila dogovorjena, Zuhdija ne bi preživel nesreče, meni se ne bi nič zgodilo. Zato nikoli nisem imela v avtomobilu sopotnika, ki je imel vozniško dovoljenje, ker sem njemu prepustila upravljanje.            

Asistenca je organizirala prevoz avtomobila v Slovenijo in Zuhdija se je po enem mesecu vrnil nazaj z drugim avtomobilom. Od nesreče se mi je naredil izrastek na nartu desne noge, ki je tako bolela, da nisem mogla hoditi. En mesec sem ležala, z hrbtom naslonjena na steno in z računalnikom na kolenih. Spomnila sem se besed mojega prijatelja Juana: »Piši o tem v kar veruješ. Napiši roman o Angelih«. Pisala sem dnevno 15 ur in v enem mesecu napisala roman  od milijon znakov. Prvi del romana, ki sem mu dala naslov »Ne lomite nam krila« sem napisala 2002 leta. Drugi del romana sem napisala  v letu 2003  in sem potrebovala 6 mesecev.           

  Ta resnična zgodba, ki ste jo prebrali, ni bila opisana v romanu »Ne lomite nam krila«. Opisane su druge zanimive zgodbe, ki jih doživlja glavna junakinja, astrologinja Alma, ki doživi pravo ljubezen, na prvi pogled , ko sreča Jose Angela, svečenika, ki iz ljubezni do Alme zapusti Katoliško cerkev.            

Roman »Ne lomite nam krila« sem objavila šele leta 2019. Vedela sem, da bom čakala 17 let ??

Vem pa, da je ta roman moja priložnost in da ga bo prebralo veliko število ljudi. Objavila sem ga v hrvaščini, ker je to moj materinski jezik in ker imam zelo dobro prevajalko, ki bo  roman prevedla v angleščino. Ob rojstvu nimamo vsi enake možnosti. Če bi se rodila angleškim staršem, bi moja materinščina bila angleščina in ne potrebovala celo goro denarja, da plačam prevod. Vsi tuji založniki želijo imeti besedilo v angleščini.Zato sem čakala, da bo Saturn prestopil v Kozoroga in mi omogočil priložnost, da roman doživi uspeh. Zato sedaj prodajam knjige preko Facebook-a, da zberem denar za prevod v angleščino. Hvala vsem, ki ste in ki boste kupili moj roman »Ne lomite nam krila«.      

Roman »Ne lomite nam krila« vas bo je popeljal v svet Angelov. Če želite pomoč, da tudi vi najdete svojega angela, bi bilo dobro, da si preberete knjigo. Knjigo v kateri vsaka beseda najde svoje mesto in vsaka beseda najde pot do globine vaših src.

Prosim, to resnično zgodbo, delite med prijatelji. 

Roman »Ne lomite nam krila 1 « in “Ne lomite nam krila 2 «, sta napisana  v hrvaškem jeziku. Vsaka posamezna knjiga stane 20 eur in jo lahko naročite na naslovu: apis.slovenia©gmail.com