Ali lahko križarska vojna reši razpad Vatikana?

papež 1Pa smo žive priče še ene svete farse, ki se je končala z odhodom papeža Benedikta XVI in z izbiro novega svetega očeta.

Beseda “papež” izhaja iz latinske besede “papa”, kar pomeni oče. V cerkvenem pomenu je papež vrhovni in duhovni vodja katoliške Cerkve, ki se deli na rimskokatoliške in vzhodno katoliške cerkve. Poleg tega je papež absolutni monarh neodvisne in samostojne mestne države Vatikan, ki se nahaja v Rimu, glavnem mestu Italije.

Način papeževega “odhoda” le še dodaten dokaz, da se ne le piše nova zgodovina Vatikana, temveč da dobiva zgodovina človeštva nov epilog.
Če bi šlo za “prostovoljni” odhod nekega politika, bi preprosti ljudje rekli: “Nič novega, ostali so fotelji, le zadnjice se bodo zamenjale.” Ker pa gre v tem primeru za odhod svetega očeta, lahko govorimo o “svetih zadnjicah”. Večina vernikov si ne upa naglas razmišljati o resničnih razlogih odhoda, kajti to so grešne misli. Vsi, ki poznamo katoliško vero, vemo da je seznam kazni, ki so predpisane za grehe, dolg. Vemo pa tudi, da se odpust grehov z lahkoto doseže, če le imaš denar. Vse to ima katoliška Cerkev zelo lepo urejeno z lastno ustavo.

Če katoliška Cerkev s svojo doktrino ne bi “a priori” odklanjala priznavanja astrologije kot znanosti, bi lahko celo sama še pravočasno poiskala pomoč kakega dobrega astrologa pri izboru novega kandidata za papeža.

Astrolog bi lahko bil koristen pri izbiranju tako visokih cerkvenih dostojanstvenikov, kot tudi mladeničev, ki se šele odločajo za poklic župnika. Tako bi se lahko izognili marsikateri posledici neustrezne izbire kadra, ki opravlja delo dušnih pastirjev. Napačne osebe na pravih mestih bodo povzročile ne le spremembe na vrhu Vatikana, ampak bodo usodne za prihodnost celotne rimskokatoliške cerkve in krščanstva kot religije.
Če ne veste: tudi cerkveni možje so narejeni iz mesa in krvi, spočeti iz združenja ženske in moške spolne celice, rojevajo jih navadne ženske in tudi umirajo, ko pride njihov čas. Vsak od njih imajo tudi svoj horoskop in iz njihovih horoskopov je ravno tako razvidno, zakaj so ustvarjeni, kot iz horoskopa “navadnih ljudi”.

Iz horoskopa je zelo jasno možno prebrati spolno usmerjenost posameznika ter kakšne karmične dolgove nekdo ima do drugih ljudi in do družbe. Možno je ugotoviti, ali nekdo sposoben storiti slaba dejanja, kot so goljufije, kriminal ali zlorabe. Možno je ugotoviti, če je nekdo nagnjen k agresiji, če ima kakšno mentalno bolezen, pa tudi, če se bo ta bolezen, ki je skrita in zapisana v njegovi podzavesti, v tem življenju tudi aktivirala ali razvila.

Razlika med horoskopi “svetih” in nami, “nesvetimi”, je le v tem, da še ne vemo, kaj imajo “sveti” na tistem mestu, kjer imamo navadni ljudje Dušo in Srce.
Ni človeka, ki v trenutkih, ko mu je hudo, ne kliče Boga na pomoč. Koga naj kličeta na pomoč Vatikan in rimskokatoliška cerkev, če je sam papež vrhovni vodja vseh katoliških cerkva, absolutni monarh neodvisne in samostojne vatikanske mestne države? Koga naj kličejo na pomoč papeži, če trdijo, da so predstavniki Boga na zemlji in da so božji zakoni nad vsemi državami in državnimi zakoni?

Koga naj pokličejo na pomoč sedaj, če so oni sami bogovi, ki ne le podeljujejo odpuščanje grehov, temveč odpustke prodajajo?

Kdo bo dal odpustke cerkvenim očetom za vse grehe in zločine? Znanje nas, astrologov, temelji na ekzaktni znanosti in gibanju planetov. Mi za naše grehe ne potrebujemo odpustkov, niti od župnikov, niti od drugih cerkvenih očetov. Naš sodnik in odrešenik je Kozmus. Lahko pa s svojim znanjem pomagamo tako “svetim” kot “nesvetim” ljudem. Naše znanje je starejše od zgodovina človeštva, saj je Vesolje obstajalo že pred prihodom človeka.

Ravno zaradi svojega znanja astrologi niso bili sprejeti s strani katoliške Cerkve. Bili so na njenem seznamu prepovedanih poklicev, ker so govorili resnico, ki se ni ujemala z njeno resnico. Nekoč so astrologi napovedali prihod odrešenika in tudi danes astrologi napovedujemo prihod Mesije, ki bo “uredil” našo civilizacijo. Vendar je treba najprej narediti konec cerkveni monarhiji.

Če ne želimo naslednjih 2000 let živeti v zmoti o tem, kdo smo in kaj smo, bo potrebno najprej očistiti madeže iz zgodovine, ki jo piše katoliška vera. Človek potrebuje vero, da bi lahko živel v sožitju s sabo, s svojim okoljem in z Vesoljem. Vsak od nas potrebuje koga, ki mu občasno pove, kaj se sme in česa ne. Pri tem ima vera v Boga največjo moč, ker Boga nihče ni videl in nihče ne more dokazati, da obstaja, niti da ne obstaja.
Cerkev je spletla zgodbo, ki jo je kreirala in prilagajala času in okoliščinam, pri tem pa naredila toliko napak, da se bo posledično zadušila v svojih lastnih lažeh. Človeštvo se gotovo ne bo še enkrat ujelo v isto past. Človeštvo bo moralo spregledati, da je za vse nas, ne glede na veroizpoved, dogajanje za debelimi zidovi Vatikana velika tragedija. Vatikan diktira politiko celotne strukture katoliške Cerkve, ta pa deluje skrajno razdiralno in dosega vse prej kot pa združevanje ljudi v veri.

Jezus se je rodil zato, da bi ljudi približal Bogu. Ob njegovem rojstvu so ga obiskali trije kralje z Vzhoda in mu prinesla tri darila: kadilo kot Bogu, zlato kot kralju in mira (plemenita mast) kot človeku. Jezus bi resnično spremenil človeka, če se ne bi pod svetimi oblačili tistih, ki ga ubili, skrival sam Satan. Vsa tri darila je Katoliška cerkev vzela zase, kot orodja, s katerimi upravlja ne le svoje vernike, ampak celoten svet.

 

papež 2

Novinar italijanskega časopisa Oggi je pred leti, ko še nismo imeli evra, raziskoval vrednost vatikanskega bogastva v zlatu. Leta 1952 so vatikanske zlate rezerve znašale 7 bilijonov lir, zlate rezerve italijanske države pa 400 milijard lir.
Koliko zlata ima Vatikan danes, je nemogoče ugotoviti. Če upoštevamo, da je cena zlata zadnjih 60 let zrasla za 63%, bi to znašalo 11,4 bilijonov. Koliko so medtem še zaslužili s svojimi posli, tega pa niti Bog ne more vedeti. Prav zlato in denar predstavljata motor, ki poganja in motivira vatikanska kolesja, ne pa vera. Vsi pa vemo, da je vedno najbolj požrešen prav tisti, ki ima največ denarja.

Kdo bo naslednji papež, se sprašuje ves svet. Le zakaj se sprašujemo? Njegovo ime je tistim, ki se skrivajo in diktirajo tokove človekove zgodovine, že znano. Izbran naj bo takšen papež, kot bi ga morali izbrati leta 2005. Izbran bo takšen papež, ki je sposoben končati zadnjo križarsko vojno. Papež v odhodu ni imel “pentlje” za takšen položaj.
Čeprav pravijo, da izraz “bivši papež” ni pravilen, ga bom v nadaljevanju tako imenovala. Za razliko od papeža zase nikdar ne bi mogla uporabiti izraza “bivša kristjanka”, čeprav sem nehala hoditi v cerkev, ko so župniki začeli uporabljati oltar za politične govore. Jaz sem kristjanka in kristjanka bom ostala do konca življenja, ker verujem v zavest Jezusa Kristusa.

Čeprav sem sprejela vse svete zakramente, ki jih predpisuje katoliška Cerkev, sem se že kot otrok začela upirati njihovi filozofiji. Danes, ko sem že dovolj stara, me ni več strah, ali bom imela težave, ker tako glasno izražam svoje mnenje. Če lansko leto ne bi nekaj časa preživela v komi, verjetno ne bi napisala tega članka, ker se zavedam, kako se Cerkev maščuje.

Česa vsega so sposobni tisti, ki so zlorabili vero v Boga in v človeka, za dosego umazanih ciljev. Za mene je Jezusova zavest tako resnična kot je resnična navzočnost mojega Angela, kot so resnične zvezde in Vesolje. Vendar se čutim oropana za možnost, da kot človek grem k svojemu župniku in mu rečem: “Potrebujem tvojo pomoč, ker mi je hudo. ” To lahko rečeš nekomu, ki ga spoštuješ in ceniš, ne moreš pa svoje težave zaupati nekomu, za katerega ne veš, ali je pedofil ali pa lažnivec, ki je zatajil svojega lastnega otroka.
Kot astrologinja sem se že leta 2005 spraševala, zakaj se niso v Vatikanu odločili za bolj primernega papeža. Na voljo jim je bil kandidat, ki se je že takrat s svojim delom izkazal kot idealen za mesto papeža. Današnja zgodovina bi se gotovo drugače pisala; ne le slovenska, ampak svetovna. Slovenija bi bila provinca Vatikan in zadnja križarska vojna bi bila že končana. Vendar ima vsaka stvar dve plati in je tudi slaba je za nekaj dobra. Če bi takrat izbrali Slovenca, sama sedaj ne bi imela gradiva za članek in ne bi pisala o bivšem papežu.

Idealni papeški kandidat je sedem let mlajši od Benedikta XVI. (en Uranov ciklus je velika prednost) in bi lahko, če ne v svetovnem merilu, pa vsaj za slovenski narod, verjetno naredil več, kot je bivši papež naredil za nemški narod. Slovenski politiki so v zadnjih 20 letih zagrešili toliko grehov proti svojemu narodu in s svojimi dejanji naredili toliko madežev na karmičnem disku, da je za njihove odpustke milijarda, ki je s pomočjo kardinala Rodeta šla v Vatikan, premalo.

Ni kralja, predsednika ali osebe, ki kaj pomeni na tej zemlji, ki si ne šteje v čast, da se gre lahko poklonit “svetemu očetu”. Vsak nov član kake kraljevske družine po poroki nestrpno čaka, kdaj bo sprejet s strani svetega očeta. Vsak novorojeni otrok v kraljevskih družinah mora biti krščen v Katoliški cerkvi.

Pa je Slovenijo spet doletela ta (ne)sreča, da ni bil izbran papež slovenskega rodu in da Slovenija ni postala nova prestolnica vatikanske monarhije. Na svetu ni veliko držav, ki bi imele “takšno čast”, da nanje pogledajo vatikanske oči in se, ob misli na novo rezidenco, zasvetijo kot oči pirata, ko zagleda novo ladjo, ki jo bo napadel in zasegel.

Častni sin slovenskega naroda je rojen 23.9.1934 v Rodicah, na Gorenjskem.

Benedikt XVI., bivši papež, je rojen 16.4.1927 v Nemčiji. V njegovi biografiji (citiram Wikipedijo) najdemo:

Ratzinger se je rodil kot sin policista, ki je bil zagrizen protinacist. Leta 1937 se je njegov oče upokojil in preselili so se v mesto Traunstein. Ko je 1941 Ratzinger dopolnil 14 let, se je pridružil Hitlerjevi mladini, saj je bila včlanitev obvezna. Zavrnil je vse zadolžitve in se ni udeležil nobenega srečanja. Leta 1943 je bil vpoklican v protizračno obrambo. Ščitili so tovarno BMW blizu Münchna. Nato je bil poslan na pehotno urjenje in premeščen na Madžarsko. Aprila 1944 je dezertiral (kljub grožnji smrtne kazni). Po nemški kapitulaciji je bil zaprt v zavezniškem ujetniškem taborišču, kjer se je udeleževal denacifikacijskih srečanj. V začetku junija 1945 je bil izpuščen. Z bratom Georgom sta se istočasno vpisala v semenišče in bila 29. junija 1951 posvečena v duhovnika.

Ko pa pogledam njegov horoskop, ne morem verjeti, da mu je res uspelo “zavrniti vse zadolžitve”, ki jih je imel kot Hitlerjev mladinec in da kljub svojemu “močnemu odporu” ni končal v koncentracijskemu taborišču kot vsi drugi, ki niso podpirali sistema.
Verjetno je bil takrat Bog zelo buden in je vse delovalo po ključu pravilnosti in pravičnost, vsaj kar se tiče Boga, saj ga je ohranil pri življenju. Zakaj pa ta sistem ni deloval tudi za ostalih 60 milijonov ljudi, ki so umrli med drugo svetovno vojno, pa ne vem.

Vsem svojim pomislekom navkljub vseeno iskreno sočustvujem z njim in se strinjam z besedami, ki jih je izrekel ob svojem zadnjem nagovoru vernikov: “Zadnjih nekaj let so bili trenutki, ko se mi je zdelo, da Bog spi. Čutil sem, da mi zmanjkuje moči in molil sem k Bogu, naj mi pomaga.”

Verjamem pa, da je skušal delati dobro na področju ustavitve kriminalnih dejanj in pedofilije. V njegovem horoskopu je gnus nad spolno zlorabo otrok tako očitna, da je res čudež, da ga niso umaknili na drugačen način in da so mu dovolili “prostovoljni odstop”.

Pri odhodu s položaja vrhovnega poglavarja je imela, kot pri dejstvu, da je preživel vojno, prste vmes višja sila. Na žalost papež Janez Pavle I (Albino Luciani) ni imel take sreče, papeževal je samo 33 dni. V svojem kratkem pontifikatu mu ni uspelo narediti konec umazanim finančnim poslom, pretiranem razkošju, korupciji in goljufijam znotraj katoliške cerkve. Tisti, ki jim to ni bilo po godu, so poskrbeli, da so skrivnostne okoliščine smrti Albina Luciana ostale prikrite, njegovo truplo pa tako hitro balzamirali, da obdukcija, ki bi razkrila umor, ni bila več mogoča.

Da je papež “prostovoljno” zapustil svoj položaj, je samo še en dokaz, da zadnja križarska vojna že predolgo traja in da Vatikan ni dosegel njenega konca v času Sarkozyjeve vlade v Franciji. Nemiri v arabskih deželah so le del vojnih načrtov, zapisanih v vatikanskem programu, ki ga lahko imenujemo “zadnja križarska vojna”.
Vprašanje pa je, kako bo bivši papež preživel preostanek svojega življenja. Ali bo še živel dovolj dolgo, da bosta Christian Sailer in Gert- Joachim Hetzel, člana verske skupnosti Univerzalno življenje, kaj dosegla s svojo kazensko ovadbo, ali pa bo sam Bog poskrbel, da mirno zapusti zemljo, kot je to razvidno iz njegovega horoskopa. Osebno sem mnenja, da je Bog vseeno debelo pogledal na ljudi, ko je bil za papeža izbran Benedikt XVI. in ne nekdo slovanskih korenin.

Citiram Wikipedijo; v zvezi z ovadbo piše:

Proti Josephu Ratzingerju kot vodji organizacije je bila na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu pod številko OTP-CR-48/11 vložena kazenska ovadba zaradi zločinov proti človečnosti. [1][2][3] Obtožnica je navajala tri zločine, za katere je kazensko pravno osumljen Joseph Ratzinger kot nekdanji kardinal in zdajšnji papež:

  • ohranjevanje in vodenje svetovnega totalitarnega prisilnega režima, ki svoje člane podjarmlja z grožnjami, ki zastrašujejo in ogrožajo zdravje,
  • ohranjevanje smrtonosne prepovedi uporabe kondomov, tudi takrat, ko obstaja nevarnost infekcije z virusom HIV,
  • vzpostavljanje in ohranjevanje svetovnega sistema za prikrivanje in podpiranje seksualnih zločinov katoliških duhovnikov, kar omogoča vedno nove zločine.

Če sodim po podatkih o številu župnikov, ki ima otroke, so se mnogi cerkveni dostojanstveniki že s svojimi “resnično dokazanimi častnimi dejanji” postavili na stran bivšega papeža, še pred njegovo izvolitvijo leta 2005. V podporo papeževemu nasprotovanju rabe kondomov jih tudi sami niso koristili pri opravljanju svojih “očetovskih dolžnosti”. To je več kot samo podpora. Na to temo sem slišala komentar o nekemu župniku, za katerega so govorili, da zvesto sledi družinski tradiciji: njegov praded, njegov ded in njegov oče so vsi bili župniki.

Iz zgodovine vemo, da je bilo križarskih vojn devet. Vse križarske vojne so imele verski navdih, te pa so se začele v evropskih krščanskih državah. V imenu katoliške vere so se, zapeljani in zaslepljeni z lažnimi idejami, ljudje skoraj 500 let borili proti muslimanom, poganskim Slovanom, Judom, Mongolom, Prusom ter pravoslavnim, grškim in ruskim kristjanom. Vsi udeleženci križarskih pohodov so bili odvezani svojih grehov, ko so zversko ubijali, ropali in posiljevali pod vodstvom papeža.

Glede na moja leta je razumljivo, da sem že marsikaj pozabila, čeprav je zgodovina človeštva moja strast. Zato sem pomoč poiskala pri Wikipediji in našla podatke o številu in trajanju križarskih vojn v zgodovini človeštva:

  1. Prva križarska vojna (1095-1099)
  2. Druga križarska vojna (1145-1149)
  3. Tretja križarska vojna (1189–1192)
  4. Četrta križarska vojna (1202–1204)
  5. Peta križarska vojna (1217–1221)
  6. Šesta križarska vojna (1228-1229)
  7. Sedma križarska vojna (1248-1254)
  8. Osma križarska vojna (1270)
  9. Deveta križarska vojna (1274-1291)

Vse križarske vojne so začele zaradi denarja in merjenja moči med vero, politiko in ekonomijo, vse so pustile hude posledice za celotno človeštvo. Čeprav se je deveta križarska vojna uradno končala že konec 13. stoletja, je Satan ohranil prisotnost v vrstah katoliške religije v različnih oblikah in pod različnimi imeni. Oblečen v različna oblačila in z različnimi obraznimi maskami je preko vere stalno nadziral večino svetovnega prebivalstva.

Posledice njegovih dejanj so znane na vseh področjih življenja, najbolj pri najrevejših. Največkrat mislimo, da imajo denar pri bogati sloji. Meni pa se zdi, da se denar najlažje ropa in jemlje pri tistih, ki jih je največ. Od sedmih milijard ljudi na Zemlji je skoraj polovica zelo revnih. Revni so “ovce”, ki jih najlažje strižejo preko izvajanja “humanitarnih” projektov, prodaje farmacevtskih izdelkov, ali pa s pobiranjem prispevkov vernikov.

Verjetno ima vsak astrolog področje, ki ga bolj pozna in ga bolj zanima. Ker je Mundana astrologija, ki pokriva horoskope narodov in držav, se že 30 let na svoje stroške ukvarjam z raziskavami. Glede na to, da sem stara 60 let in da sem bila rojena po drugi svetovni vojni, je razumljivo, da sem se raziskovanju dogodkov, ki so prinesli katastrofalne posledice na političnem prostoru v zadnjih 23 letih, posvetila s še dodatno strastjo.

Verjetno je vsak od nas, ki je bil rojen po drugi svetovni vojni, lahko izkusil ta del človeške zgodovine in ga primerjal z življenjem pred razpadom sistema, ki je kljub svojim pomanjkljivostim preprečeval katoliški Cerkvi aktivno sodelovanje pri političnih odločitvah.

Po analizi horoskopov vseh razpadlih držav, analizi horoskopa Vatikana, SAD-a in horoskopa ostalih evropskih držav, sem ugotovila, da vse politične spremembe (krvava bratomorna vojna na Balkanu, razpad evropskih socialističnih držav, vojni spopadi v arabskih državah) v resnici predstavljajo zaključeno celoto, imenovano zadnja križarska vojna. Na žalost ta vojna ni končana. Da križarska vojna še vedno traja, ni tragedija. Je dejstvo, da se s hudobijo, perverznostjo in boleznijo kontaminiran um skriva pod masko visokih osebnosti v vrstah katoliške Cerkve in Vatikana. Katoliška religija ima za seboj veliko vojsko vernikov, ki jih lahko aktivira preko misli in besede. Osebno upam in molim, da bo Vesolje poseglo vmes in da bo ustavilo Satanovo početje.

Križarska vojna se je začela z razpadom Sovjetske zveze, Jugoslavije in ostalih evropskih socialističnih držav. Kako pa naj bi se končala, vedo verjetno samo tisti z bolnimi glavami in tisti, ki so jo načrtovali.

V poročilih slišim, da so se kardinali že zbrali in da se bodo konklave kmalu začele. V dobro nas, malih ljudi, upam, da se bodo tudi tokrat zmotili pri izbiri pravega kandidata in da bo “višja” sila posegla vmes in naredila konec našem trpljenju, ki nam ga povzročajo vere, tako katoliška kot druge.

Pri izbiri zadnjega papeža je dejstvo, da je nemškega rodu, imelo veliko težo. Nemški model državne skrbi za vero naj bi bil pravi odnos med državo in cerkvijo in je, seveda po mnenju Vatikana, idealen model za vse druge svetovne države.

Mi, ki smo odraščali in živeli v bivši Jugoslaviji, vemo, da smo imeli svobodno izbiro, ali želimo biti verni ali pa komunisti. Čeprav ti ideologiji nista združljivi, nobenemu jugoslovanskemu državljanu ni bilo prepovedano živeti v skladu s svojimi moralnimi načeli. Enako je bilo v vseh ostalih evropskih socialističnih državah. Tisti, ki niso bili zadovoljni s takšnim odnosom, so bile cerkvene oblasti. Takrat katoliška cerkev ni spala v isti postelji z državo in ji je bilo prepovedano sodelovati pri organiziranju državne politike.

Navajam – Frerk, Finanzen und Vermoegen der Kirchen, Alibri-Verlag, Aschaffenburg 2002 und G. Rampp, Bund fuer Geistesfreiheit, Augsburg:

Državne subvencije v Nemčiji za cerkve znašajo skupaj 14.15 mrd evrov. V znesku 14,15 milijard evrov sploh še ni zajeto obširno državno financiranje cerkvenih socialnih ustanov, za to daje država še enkrat prb. 10 milijard evrov dodatnih subvencij. Cerkve same porabijo za javne socialne namene le prb. 8-10% od prb. 9 milijard cerkvenega davka letno. Ne segajo rade v lasten žep, dokler se molzna krava, država, pusti molsti. Krvave cerkvene temelje tako vedno znova prelivajo z novimi tokovi denarja iz državne blagajne. Celo kadilo, mašno vino in mašna oblačila, pa še marsikaj drugega plača država vojaškemu dušebrižništvu:

  • plače škofov, kardinalov, nadškofov in pomožnih škofov,
  • plače kanonikov in višjih cerkvenih svetnikov,
  • plače stolnih vikarjev in cerkovnikov,
  • plače škofijskih sekretarjev,
  • plače vojaških škofov in župnikov,
  • popravilo in vzdrževanje številnih cerkva in cerkvenih stavb,
  • šolanje duhovnikov in teologov in
  • konfesionalni verski pouk v javnih šolah.

Niti v SFRJ, niti v ZSSR zagotovo ni bilo tako. Cerkev ni imela vpliva na državni sistem in je bila uradno omejena na opravljanje verskih nalog.

Zato je Vatikan zelo spretno pletel mrežo in čakal, da bo dozorel čas za realizacijo skritih želja. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo nenehno hrepenenje iz snubljenja spremenilo v zakon, v katerem se bo vedelo, kdo je glavni. Dolgoletni napori, da se katoliška Cerkev končno priključi državnim jaslim je konec prejšnjega stoletja dozorela v vseh socialističnih državah. Obdobje, ki se je začelo okrog leta 1989 – 1990 imenujem za neuradni začetek križarske vojne moderne dobe. Takrat se je začel razpad ZSSR, SFRJ in ostalih socialističnih držav v Evropi.

Če sledimo zgodovini človeštva, so se vsi dogodki, ki niso ustrezali stereotipnemu cerkvenemu modelu in ki niso podpirali podle politike Vatikana (ta se je začela in in razvijala z rojstvom Jezusa Kristusa), rapletli na isti način. S čim nas bo Katoliška cerkev prepričala, da je danes drugače? Kaj so naredili v 500 letih, kolikor je minilo od zadnje uradne križarske vojne, za mir in spokoj človeštva? Zakaj bi s prihodom tretjega tisočletja bilo drugače?

Politika Vatikana se je še naprej razvijala v duhu besed papeža Urbana II., namenjenim tistim, ki so odhajali v vojno. Izrečene besede, ki so ne le zgodovinske, ampak večne in ki odsevajo pravi cerkveni obraz: “Naj bo siromak, plemič ali ropar. Naj pade na poti, ali v boju, odpuščeni mu bodo vsi grehi!”

Ko so vatikanski generali načrtovali križarsko vojno, niso pričakovali, da bo bogastvo, ki se je zadnjih 40 let po drugi svetovni vojni nabiralo v socialističnih državah, končalo v žepih posameznikov – tajkunov. Vojna se je začela s pričakovanji, da bo vse zlato, ki ga ni bilo malo, končalo v njihovih svetih skledah.

Ana Malenica-Anama
Astrologinja