Molitev za Katarino – Brezpogojna ljubezen

molitva      V začetku aprila sem v Jani imela intervju glede mojega srčnega infarkta, ki sem ga doživela lansko leto. Na mojo izpoved se je odzvalo veliko število Janinih bralcev. Mnogi so me poklicali in prosili pomoč za sebe ali pa za svoje svojce. Med tistimi, ki so me klicali, je najmočnejši vtis name naredila mati mlade ženske, ki je doživela prometno nesrečo, ko se je leta 2010 z družino vračala iz dopusta. Že ko sva govorili po telefonu, sem začutila, da sem s to gospo in njeno hčerko Katarino močno povezana na energetskih in duhovnih nivojih. Vse tri imamo v naših natalnih kartah Luno v znamenju Device. Luna v astrologiji predstavlja človekovo dušo in je mati vseh dušnih zapisov. Glede na to, da jaz v svoji astrološki praksi uporabljam karmično diagnostiko, sem si vzela čas in dobro preučila Katarinino natalno karto in vseh njenih družinskih članov, kateri so vključeni v njeno energetsko verigo. Vsakič, ko sem odpirala njeno natalno karto, sem jokala in sem slišala njen klic na pomoč. Zato sem sklenila, da jo bom obiskala v bolnici, kjer leži. Ko sem se odpravljala iz Ljubljane, me je pospremilo sonce in ves čas potovanja do Stare Gore pri Gorici sem skozi steklo avta čutila, kako me nežno božajo njegovi žarki. V srcu sem čutila hvaležnost, da se dobro počutim in da sem se lahko odpravila na to pot. Odločitev za to potovanje je še en izraz hvaležnosti za bogastvo, ki mi je bilo podarjeno. Poznavanje astrologije in lastne življenjske izkušnje so me pripeljale do odgovorov, katera modrost odpira vrata nebeškega kraljestva. Tisti, ki so se naučili sprejemati tudi trpljenje kot del svojega življenja, vedo, da so skromnost, hvaležnost in brezpogojna ljubezen čarobne besede, ki imajo korenino v besedah materializem, požrešnost in ego utrip. Čeprav Katarine prej nisem poznala v tem življenju, zdaj vem da je njena zgodba tesno povezana z menoj in da je tudi ona en od razlogov, da sem odšla v komo in da sem se srečno in zdrava vrnila nazaj. Kaj si kdo misli o tej moji trditvi, je prepuščeno vsakemu posamezniku in ne čutim potrebe, da bi oporekala mnenju drugih ljudi in dokazovala svoj prav. Jaz ne morem govoriti o naključju, da sva se z Katarino srečali v takšnih okoliščinah. Mnenja sem, da za naključje opredelimo dogodke, katere ne znamo pojasniti. Od tistega, kar ne znamo pojasniti, ponavadi bežimo in nas je strah. Tisto, česar se pa bojimo, pa mislimo, da moramo uničiti. Če se bo nekdo, ki je vpet v to energetsko verigo, čutil ogrožen, bo pomenilo le, da je moje čutenje pravilno. Ko sem se pripravljala na to pot nisem vedela, kakšna je moja naloga in kakšno sporočilo imam sama za Katarino in kakšno ima tudi za mene. Prepričana pa sem, da nama bo čas v kratkem prinesel vse odgovore. Saj bo čas, v katerem sedaj živimo, vsakega od nas, ne glede na to, ali smo zdravi ali bolni, pripravil do tega, da opravimo inventuro svojih misli in svojih dejanj. To je čas sprave nas samih s seboj in čas sprave z vsem okoli nas, kar je živo. Vsak od nas bo moral stopiti sam pred svoje zrcalo in se vprašati, katere meje je prestopili brez vesoljnega potnega lista in brez božjega blagoslova. H Katarini me je pripeljala moja hvaležnost do Boga in do ljudi, ki jih imam okoli sebe in kateri so mi pomagali, da sem se iz kome vrnila z nepoškodovanimi možgani. Da se je pri meni tako dobro izteklo, mi nalaga moralno obveznost, da pomagam tistim, ki se obrnejo na mene in zaprosijo mojo pomoč. Ko sem vstopila v bolniško sobo in ko sem zagledala speči obraz mlade ženske, je moja prva misel bila, da bi lahko tudi jaz ali kdorkoli od nas lahko bil na njenem mestu. Ko sem ji položila roko na čelo, je odprla oči in me pogledala. Oči so bile polne življenja in njen pogled, ki je segel v mojo dušo ni imel nič skupnega z njenim nepremičnim telesom. Gledali sva se in je med nama je stekel dialog. Jaz sem čutila, da se me ne boji in da mi zaupa. Katarina ne govori, ne hodi, leži 24 ur nepremično in trenutno lahko le premika oči. Moji možgani so registrirali njeno vprašanje: » Tebe prvič vidim tukaj. Si prišla zato, da me odpelješ k sebi?« »Ne morem te odpeljati, ker nimam niti te možnosti niti pravice. Prišla sem, le da te vidim in da te pobožam« sem ji odgovorila »Ali ti lahko zaupam? Tu sem varna. Nikamor ne grem, ker takšne, kot sem sedaj, nihče ne mara niti ne potrebuje.« Skušala sem spremeniti tok svojih misli, ker sem čutila, kako Katarina sledi valovom v mojih možganih. Kljub temu, da sem čutila, da jo branje mojih spominov boli, sem vedela, da višja sila želi, da obe prestaneva to preizkušnjo. Katarina je sledila slikam, ki so se zavrtele v mojih možganih kot na filmskem platnu. Videla je ljudi, ki so v času moje bolezni prižigali sveče in molili za mojo srečno vrnitev. Zelo jo je zabolelo in je nekajkrat globoko zajela sapo. Najbolj jo je bolelo, ko so se zvrstile slike mojega prijatelja, ki je stal ob moji postelji in me je prosil, naj se vrnem nazaj. Prijatelj, s katerim nisem poročena in nimava skupnih otrok niti premoženja in ne živiva skupaj, je v času moje kome izkoristil vsak trenutek, da mi je povedal, da bo skrbel zame tudi v primeru, če bi se prebudila is kome s poškodovanimi možgani. Obljubil mi je, da bo on skrbel za mene do konca svojih dni. Božal me je po obrazu in mi obljubil, da me ne bo pustil v bolnišnici niti dneva več, kot je to potrebno, ne glede na posledice. Moj prijatelj ima majhno pokojnino, s katero se težko preživlja in mora še trdno delati, kljub starosti in bolezni, da lahko odplača vse položnice. Ima pa veliko srce in v njem so shranjeni zakladi brezpogojne ljubezni do mene. Za njega ne bi bila predaleč niti Stara gora, ki je oddaljena 100 km od Ljubljane. Za njega niti Amerika ne bi bila predaleč, da bi me obiskal vsak dan. Ne vem, kje bi našel denar za mojo nego v primeru, da bi bila odvisna od pomoči drugih ljudi, prepričana pa sem, da me ne bi pustil nemočno in samo v bolnišnici, daleč od njega in njegovega srca. »Tudi jaz bi želela imeti nekoga, ki bi me tako imel rad. Moj mož in moji sinovi ne prihajajo. Ne slišim njihovih molitev, le čutim njihovo bolečino, da sem tukaj in se bojim, da sem jim takšna, kot sem sedaj, v breme« – sem prebrala odgovor v njenih očeh. Želela sem se postaviti na njihovo stran in ji razložiti, zakaj tako ravnajo. Nekateri ljudje ne zmorejo prestopiti praga bolečine. Niso sposobni dojeti, da je vsaka situacija, ne glede na to, kako težka je, v resnici le možnost, priložnost za učenje. Ni imelo smisla iskati opravičila. Bile bi to le prazne besede, ker je Katarina sledila vsaki moji misli in je vedela, da je tudi moje srce žalostno zaradi odnosa njenega moža. Ko je ugotovila, da se izmikam njenim pogledom, je začela odpirati usta z željo, da bi svoje misli spremenila v besedo, ker je hotela biti prepričana, da sem jo pravilno razumela. »Kmalu se bo vse spremenilo in mi boš lahko povedala.« – sem ji rekla. Jaz ne vem, kakšno diagnozo ji je konvencionalna medicina postavila za njeno stanje. Ne vem, kako se je opredelila glede njene bolezni in kakšne možnosti za spremembo njenega trenutnega stanja ji ponuja. Kot astrologinja vem, da je njeno stanje del učnega ciklusa, v katerega so vključene lekcije za celo njeno družino. Za vsak vzrok tudi astrologija, tako kot medicina, lahko naredi anamnezo, postavi diagnozo in ponudi potek zdravljenja. Vendar na koncu vsakega stavka, ko astrologija daje rešitve, stoji dvopičje, za katerim so navedeni pogoji za izvedbo reševalnih programov. Katarina se je vrnila iz kome, ker je hotela živeti. Drugače bi še naprej spala, varna v drugem svetu. Vrnila se je, da bi živela za druge, ne pa za sebe. Hotela je živeti za moža, za svoje otroke, za svoje starše. Ko je ugotovila, da oni niso duhovno pripravljeni za srečanje z njo, v spremenjenem stanju, se je ustavila in obstala v tistem delu svojih možganov in svoje duše, kjer se počuti varno in sprejeto. Njena družina ni bila pripravljena na tako težke spremembe. Iz uspešne ženske, ki je blestela na vseh področjih življenja, se je spremenila v nebogljeno bitje, potrebno pomoči vseh okoli nje. Odpustiti sebi in drugim, sprejeti se in tudi druge so procesi, ki se obračajo v mlinih, ki zelo počasi meljejo. Skupaj s procesom sprejemanja ljudi uči v brezpogojni ljubezni. To sploh ni lahko in to zmorejo le modri in ozaveščeni ljudje. Vendar je Vesolje vsakega človeka opremilo z dovolj razsodnosti in mu dalo toliko pameti, da je sposoben spoštovati moralne zakone. V primeru, da nas življenje postavi pred tako težke izkušnje, kot je primer Katarine, ni opravičila, da se odmaknemo od osebe, ki potrebuje našo pomoč in pozabimo na moralne zakone. Če takšnega stanja ne zmoremo sprejeti, je v nas še vedno toliko zdrave pameti, da poiščemo ljudi, ki nam pomagajo, da prestopimo v višjo dimenzijo razumevanja življenja. Nikola Tesla je rekel, da samo ena misel lahko spremeni človeštvo. Skupna molitev ima brezmejno moč in lahko dela čudeže. Prosim in se obračam na vse vas ljudi dobre volje in dobrega srca, da se združimo v skupni molitvi za Katarino. Pomagajmo ji, Katarini, da prestopi prag strahu v svojih možganih in se vrne nazaj, da bi zaživela na novo, najprej in predvsem zaradi sebe in šele potem zaradi drugih. Molimo zanjo, da sama sebe sprejme takšno, kot je zdaj in da se ne obsoja, da ni več takšna, kot je bila pred nesrečo. Molite za Katarino na svoj način in takrat, ko vam ustreza. Zadostuje tudi to, da nekajkrat na dan izgovorite le njeno ime. Vesolje in Bog vas bodo slišali in vaše besede bodo zaplavale proti Katarini. Molimo skupaj za čudež njene ozdravitve. Ko sem odhajala, me je in so moji možgani zaznali njeno vprašanje, če bom še prišla. Seveda, da bom prišla. Vsak dan pa ji bom, kjerkoli že, ob 9 uri zjutraj in ob 21 uri zvečer, poslala molitev in prižgala svečo za srečno vrnitev. Pridružite se mi, prosim. In istočasno hvala. 22. julija ob 18:53 bo imela Katarina rojstni dan. Združimo se v skupni, brezpogojni ljubezni do te mlade ženske, ki bo na ta dan dopolnila 39 let. Na ta dan ji vsi podarimo molitev in ji prižgimo svečo za njeno srečo in zdravje. Ana Malenica – Anama, astrologinja