Arhiv oznak: ZDRAVJE

ČUDEŽNO ZDRAVILO

ČUDEŽNO ZDRAVILO:

Kozje mleko

KOZA

Kozje mleko, zlasti pa sirotka in drugi fermentirani izdelki iz kozjega mleka, sodijo med najbolj zdravilna hranila, kar jih pozna človeštvo.

Kot živilo so kozje mleko  cenili že v starem Egiptu, saj so ga poleg ostalih dragocenosti polagali k faraonom v grobnice. Že davno tega so se s pripravki iz kozjega mleka lotevali raznih zdravstvenih tegob. Hipokrat in tudi njegovi predhodniki so s kozjim mlekom in kozjimi izdelki zdravili različne bolezni. Hipokrat je bolne zdravil predvsem s kozjo sirotko.  Tudi  sedemkratna nemška Nobelova nominiranka dr. Johanna Budwig je s kozjo skuto v kombinaciji z lanenim oljem pozdravila veliko hudih bolnikov. Danes pa kozje mleko in različne fermentirane izdelke iz njega spet uporabljajo pri zdravljenju tudi najhujših bolnikov, zlasti rakavih.

KOZA 1

Kozje mleko učinkuje antikarcinogeno, protibakterijsko in protialergijsko, še najbolj je podobno materinemu mleku. Kozja sirotka poleg tega močno razstruplja organizem in krepi našo odpornost.

Je odlična izbira za prehrano majhnih otrok, saj imajo ravno pravo kombinacijo mineralov in maščobnih kislin, ki ne obremeni organizma in jih ta zato lahko brez težav predela.

Kozje mleko ne vsebuje aglutinina, zato so maščobne kroglice v kozjem mleku mnogo manjše kot v kravjem in so enakomerno razpršene v tekočini, kar pomeni, da je naravno homogenizirano.

KOZJE MLEKO 3

Beljakovine kozjega mleka v želodcu tvorijo mehkejši skupek kot beljakovine kravjega mleka. Zato gre hitreje skozi prebavni trakt in je lažje prebavljivo kot kravje mleko.

Kozje mleko povzroča manj alergenih reakcij in ga lahko uživajo mnogi ljudje, ki kravjega mleka ne prenesejo.

Po hranilni vrednosti je zelo podobno kravjemu, vsebuje pa manj holesterola in več kratkoverižnih maščobnih kislin.

Kozje mleko je bogato s kalcijem, fosforjem, riboflavinom (vitamin B12) in kalijem. S kozarcem kozjega mleka pokrijemo tretjino dnevnih potreb po kalciju in četrtino dnevnih potreb po fosforju.

KOZA 2

Uživanje kozjega mleka je še posebej primerno za mlade, ki so v obdobju hitre rasti, in za preprečevanje osteoporoze. Riboflavin je vitamin, ki je odgovoren za proizvodnjo telesne energije, lahko pa tudi zmanjšuje pogostnost napadov migrene. Kalij ohranja normalen krvni tlak in delovanje srčne mišice. Kozje mleko vsebuje štirikrat več kalija kot natrija, zato preprečuje visok krvni tlak in ščiti pred arteriosklerozo.

Redno uživanje kozjega mleka pomaga pri živčnih težavah, saj pomirja in odpravlja posledice stresa, izboljšuje koncentracijo in odpravlja občutke tesnobe.

Kozje mleko je odlično domače zdravilo proti nevrodermitisu.

Pomaga pri zdravljenju želodčnih in črevesnih obolenj (diareja, kolika, zaprtje, bruhanje, napenjanje),

Pri respiratornih bolezni (astma, rinitis, bronhitis) in kožnih sprememb (ekcem, dermatitis, izpuščaji).

Kozje mleko vsebuje orotno kislino, ki ščiti telesne celice, in zaenkrat še precej neraziskano skupino učinkovin, ki bodo morda nekoč razjasnile, zakaj koze ne zbolijo za rakom. Vsebuje pa tudi posebne biološko dejavne učinkovine, ki ugodno vplivajo na ohranjanje zdravja, podaljšujejo življenje celic in zavirajo staranje organizma.

KOZA - STARANJE

Kozje mleko je naravno sredstvo proti staranju.

Sladice s kozjim mlekom pa so bolj kremaste in prefinjene kot s kravjim mlekom.

 

“BLAGOVNA ZNAMKA” UKC!

 

KAJ JE BOLEZEN I KAJ BOLNIK

UVOD

Nedavno sem se pogovarjal s kolegom, mojim učencem, ki uspešno vodi HPB kirugijo o tem, da bo operiral samoplačnika iz Bosne. Povedal mi je, da je bila sicer prej postavljena cena za poseg ob končnem dogovarjanju postavljena s strani UKC za 20% višja. Ko se je pozanimal za kaj, je dobil pojasnilo, da je to plačilo za blagovno znamko UKC Ljubljana. Pa sem ga vprašal, zakaj je to potrebno in komu namenjeno. Seveda ni vedel in sem potem pomislil na vse kar doživljamo in vidimo v UKC kot obiskovalci, bolniki ali samo kot opazovalci. In nikjer nisem zaznal posebne izjemne kakovosti UKC razen pri delu nekaterih kolegov, ki so res pravi strokovnjaki.

Od nekdaj je veljalo, da je zdravstvena ustanova, na katero prihajajo na zdravljenje bolniki od drugod, seveda predvsem iz tujine, ustanova, kjer je strokovno delo priznano na visoki ravni. Najbolj izrazito je seveda to na področju kirurgije, kjer po možnosti odstranijo ali oskrbijo neko patologijo ali patološko stanje, čeprav so tudi specializirani centri za številna druga področja medicine, ki so ob kakovostni ravni dela, rezultatov in končno tudi kakovosti objav, zanimivi za tujce.

BOLNIKI “OD DRUGOD”

ELDAR 2

V ljubljanskem UKC je še v času stare države pripeljalo v bolnišnico bolnike od drugod dobro ime posameznega kirurga, kot je to prof. Vinko Dolenc, ali pa kakšna tudi pri nas dosti uspešna kirurgija na, po drugih republikah manj razvitih področjih. Spominjam se časov, ko je do 30% bolnikov na našem abdominalnem oddelku bilo iz drugih republik Jugoslavije. Takrat je pač zavarovanje veljalo po celi državi in bili so celo posamezniki, ki so omogočali in organizirali prihod bolnikov iz nekaterih velikih podjetji na zdravljenje k nam. Takrat ni bilo kakšnih čakalnih dob, tudi ni bilo razmišljanja o tem, koliko bo kdo plačan ali koliko bo to ustanovo stalo. Pa so prihajali tudi kolegi iz drugih republik, da bi videli kako delamo in bi se tudi sami naučili take kirurgije. Iz tistega časa se spomnim med drugim, da seveda nekaterim našim kolegom ni bilo všeč, da so pri operacijah asistirali “tujci”, sam šef pa mi je nekoč še rekel, da ni prav, da bi vse pri operaciji pokazal tudi kolegom “tujcem”…

Pa je prišla osamosvojitev in dotok bolnikov od drugod se je ustavil. Razne misli so me takrat prevzemale v zvezi z našo jetrno kirurgijo in mojim delom. Razmišljal sem celo o odhodu v tujino. Na mojo srečo, ali pa nesrečo, smo takoj po osamosvojitvi najprej organizirali prvi Alpe-Adrija kongres s področja HPB ( jetrne pankreatične in biliarne kirurgije) nato pa sva s prof. Sašo Markovičeva organizirala odmevno mednarodno jetrno  šolo. Pomembno je bilo, da je imela Saša odlične povezave z najboljšimi hepatologi po svetu, meni pa je prof. Bengmark predal v nadaljevanje delo in celo zastavo poznane “HPB šole v Lundu” na Švedskem, ki je prej delovala 9 let in na kateri smo se izpopolnjevali tudi nekateri kirurgi iz bivše “Juge”.

DENAR

SAMOPLAČNIKI

Uspešna šola, ki smo jo vodili šest let je vplivala na naš ugled in zopet so prihajali bolniki k nam zaradi operacij. Vendar pa so postali samoplačniki in seveda morali plačevati za zdravljenje. Naši na upravi niso imeli izkušenj, kako to urediti. Nihče od njih ni pomolil nosu v tujino, da bi videl, kako to gre in kako se obračunava. Najenostavneje je bilo zahtevati od nas, da izračunamo koliko kaj stane in tudi ovrednotimo svoj prispevek. Seveda smo se tega lotili: sestre inštrumentarke so dale svoj izračun, tudi anesteziologi so napravili podobno in oskrbni dan je imel neko svojo ceno. Celo kirurgi smo si upali postaviti ceno za svoje delo, ki je bila pa v primerjavi s cenami v tujini nizka. S tem naj bi bili tudi konkurenčni, saj bolniki iz naših bivših bratskih republiki niso bili ravno pri denarju. Pa še vedno se je našel pomemben vodstveni delavec, strokovni direktor, ki mi je zatrjeval, da smo za samoplačniške operacije postavili preveliko postavko. No, pa sem mu dokazal, da je to o čemer on govori, da se plača v tujini za enak poseg,  zaslužek samo operaterja v tujini, pri nas pa je to cena za operacijo z materiali, anestezijo in ekipo vred. Ja seveda, gospod ni bil kirurg in nekirurgi pač niso imeli takrat kaj dosti povpraševanja bolnikov iz “tujine”. Zavist pa je bila pri nas stalna spremljevalka v odnosih, tako kot je žal še danes, če lahko kdo uspe ali bog ne daj kaj več zasluži. Zgodb s samoplačniki in porajajočimi težavami ob tem je bilo precej. Težave pa niso bile z zdravljenjem ampak administrativne.

Ne bom pozabil 15 letne deklice, ki jo je oče iz Kumrovca prinesel v amonijakalni komi zaradi ogromnega malignega jetrnega tumorja kar direktno k nam, ne da bi vnaprej plačal zdravljenje. Dekle sem urgentno predstavil in predal dr. Anžičevi na pediatriji, ki jo je uredila in pripravila za operacijo; mene pa je direktor nadrl, ker sem otroka sprejel preden so plačali za sprejem in zdravljenje in grozil z nekimi ukrepi. Deklico smo uspešno pozdravili in oče je seveda vse plačal. Lani je ta danes 33 letna  sedaj zdrava žena rodila zdravega otroka.

Namesto, da bi službe KC poskrbele za pošteno, primerljivo s tujino in vendar konkurenčno obračunavanje in organizacijo, so to prepuščale nam medicinskim delavcem. Mi smo reči vendarle tako organizirali, da naši slovenski bolniki niso bili prikrajšani ne pri posteljah ne pri operacijah in operaterjih. Nikoli ni prišlo z njihove strani do pripomb. Seveda pa smo program operacij prenesli v popoldanski čas in stvar se je le nekako vpeljala še posebej, ko smo uvedli tudi dodatno vsoto denarja, ki so ga samoplačniki plačali za “zavarovanje”. Znesek za zavarovanje, ki je bil namenjen stroškom morebitnega podaljšanja zdravljenja zaradi zapletov, smo razdelili na povratni del, del, ki ga je bolnik, ki je sicer zdravljenje plačal vnaprej, dobil ob odpustu nazaj, če ni bilo zapletov in del, ki je šel v nekakšen fond za primere, ko morda tudi plačani del zavarovanja nebi zadostoval. Da smo delali dobro se je pokazalo, ko je po letni bilanci isti direktor, ki me je nadrl, priznal, da je edino naš projekt samoplačnikov bil finančno uspešen projekt v hiši in je ostalo v omenjenem fondu kar precej denarja. Za administrativne stroške smo takrat zaračunavali nek primeren odstotek, nič pa za “blagovno znamko”!

aleksandra pop KAJ SO BOLEZNI

KAKO JE VIDETI DANES V NOSILCU BLAGOVNE ZNAMKE

Organizacija tako sprejemov kot pregledov in obravnave nikakor ni vzorna ali taka, da bi zaslužila dodatno vrednost za neko blagovno znamko. Ko sem kot bolnik opazoval dogajanje v UKC Ljubljana, se mi je zdelo, da vidim več kaosa kot reda. Administratorke so pogosto take kot ruske birokratke, ki ne vedo, kaj je nasmeh, edine, ki so količkaj redne, prijazne in primerno skrbne ter pravočasne  so čistilke in v velikem delu tudi srednje sestre, tiste ki imajo opravka z bolniki. Saj ne vem, če jih po novem sploh prav imenujem. Sedaj ni več enostavne in logične delitve sester na srednje in višje, ampak imamo vsemogoče profile in stopnje zdravstvenih tehnikov in sester, kar pa vse skupaj kot kaže,  ni pripomoglo k bistveno boljši negi in obravnavi bolnika. Zame še vedno velja, da za uspešno nego bolnika in pomoč pri zdravljenju, kar je osnovna naloga sester, ni toliko pomembna stopnja izobrazbe, saj se z višanjem le te, sestre samo oddaljujejo od bolnika in dela z njimi. Primeren, prijazen odnos,  empatija in tudi požrtvovalnost tega profila so bile vedno njihova blagovna znamka! Zato so tudi imele naziv sestra tako kot je to v samostanih označevalo pripadnice nekega reda. Usmiljene sestre so bile namreč tiste, ki so nekoč skrbele za bolnike in jih negovale. Torej je  sestrsko delo prav tako poslanstvo, kot je oz. naj bi bilo zdravniško, le da je na vzporedni ravni nege in oskrbe kot neločljivega dela zdravljenja. Danes same sestre tožijo, da se morajo ukvarjati s toliko papirologije, da jim zmanjka časa za to, kar je njihova primarna dolžnost. Listi papirja, vprašalniki, pisalo in izpolnjevanje nekih neosebnih rubrik, ki jih potem nihče ne prebere, namesto, da bi v neposrednem pogovoru in opazovanju bolnika dobila sestra podatek o tem, kar je pri njenem delu in zdravljenju potrebno.

To so navodila, ki me spominjajo na klinične poti, osnovane na strokovnih smernicah zdravljenja posamezne patologije. Lepo vas prosim, kaj se je sedaj, ko imamo klinične poti kaj bistveno izboljšalo? Kakovost oskrbe, zadovoljstvo bolnikov, manj zapletov in napak, višja raven zdravljenja? Ali lahko klinična pot nadomesti znanje in dobro, vestno, empatično ukvarjanje zdravnika z bolnikom. To kar je v strokovnih smernicah, naj bi le bil nek opomnik za trenutno aktualno strokovno zdravljenje neke bolezni, neka avtomatizirana aplikacija smernic prek klinične poti, prilagojena ustanovi pa ne vem, če je kaj dobrega prinesla, ali pa se jih premalo upošteva in izvaja. Nikar pa ne mislimo, da bo zdravnik, če se bo držal klinične poti, opran odgovornosti za zaplet ali napako? Sama klinična pot ne prepreči možnosti napake, tako kot stroj ne more še povsod povsem nadomestiti človeka. Ali se kolegi ne učijo več celovitega načina ustreznega zdravljenja? Ali je že kdo naredil zanimivo raziskavo, v kateri bi primerjal učinkovitost zdravljenja po klinični poti z zdravljenjem ozaveščenega in strokovno usposobljenega zdravnika, ki bi svojega bolnika spremljal od sprejema do odpusta in kontrole in to odgovorno po svojem znanju, etiki in vesti? Ali so pa danes zdravniki taki, da lahko pravilno delujejo le, če jih vodijo neka papirna navodila?

ELDAR 4

VIZITE IN ODPUST

Vizita je obisk, obisk zdravnika pri bolniku, ne pri njegovih izvidih ali  temperaturnem listu! In bolniki vizito potrebujejo toliko bolj tudi takrat, ko so obiski zaradi viroz prepovedani! Kdor je že bil na drugi strani, kot bolnik, dobro ve kaj pomeni reden in skrben specialistov obisk. Vizita je za bolnika vendarle tudi možnost komunikacije in predvsem tudi predmet vzpostavljanja zaupanja ter občutka varnosti. Saj lahko pride tudi kolega, ki je specializant na oddelku, kadar sam specialist ne more, ampak naj se vedno najprej predstavi, pove zakaj je on danes pri bolniku in morebitni pregled opravi vestno. Se pa res neredko dogaja, da so sobni zdravniki specializanti vestni in odgovorni pa vendar niso odločujoči dejavniki s katerim mora imeti bolnik stik. Če pride študent k bolniku je prav, da pride prvič z njim njegov učitelj in vpraša bolnika če dovoli, da ga pregleda ali obravnava študent. Žal povsod v “naših hišah” temu ni tako!

Moj princip dela je bil dolgo tak, da smo zjutraj imeli vizito pri bolniku, pred koncem delovnika je bolnika ponovno obiskal sobni zdravnik in potem o stanju svojih bolnikov obvesti dežurnega, ta pa je v popoldanskem času napravil popoldansko, včasih šele večerno vizito, če je popoldne moral operirati. Seveda je razumljivo, da kirurški bolniki terjajo več nadzora, pa vendar naj bi ga bili popoldne deležni tudi drugi, na primer internistični bolniki. Pa ja ni postalo pomembno koliko so dežurni plačani in ali je v opisu del obvezna vizita, da bi bolnike obiskali v dežurni službi? Ko se močno skrajšuje ležalna doba je toliko bolj pomemben dober nadzor bolnikovega stanja, saj bo hitro odšel domov.

No, tudi glede tega je blagovna znamka UKC posebna! Če je sklenjeno, da gre bolnik domov je smiselno, odgovorno in ekonomično, da gre čim prej. Med drugim tako brez pomena in koristi bolniki zasedajo prostor, kamor bi lahko sprejeli nove bolnike. Seveda ja za to potrebno, da ima bolnik odpustnico. Tu pa nastane problem! Pred drugo uro popoldne jo bo težko dobil. Treba jo je napisati in najbrž v klinični poti nič ne piše kdaj, niti kaj naj piše na njej. In zdravniki imajo zjutraj pomembnejše opravke… Dopoldne tudi in šele proti koncu delavnega časa lahko najdejo čas za to. Hm,ja! Kirurgi gredo res zgodaj v operacijsko seveda tudi ne vsi naenkrat, ampak kaj, ko je bolnik moj, njegov, njen in se ostali ne vtikajo! Moj princip je bil, da je v javni ustanovi na nekem oddelku vsak bolnik naš, od vseh nas in vsi moramo o njem toliko vedeti, da lahko zdiktiramo odpustnico. O vsakem bolniku je, ali naj bi bilo poročano na zdravniških ali oddelčnih sestankih, predani so dežurnim zdravnikom, sestre pišejo natančno svoja dnevna, včasih so bila turnusna poročila, skratka, podatke o zdravljenju lahko dobi vsak zdravnik na oddelku. Danes jaz odpustim tvojega, jutri boš ti mojega. No zadnja leta se je v ta namen pisanja odpustnic uveljavilo uporabljati specializante in tudi druge t.i. sobne zdravnike in celo študente. Seveda mora potem nek nadzorni zdravnik pregledati, “dati žegenj” in podpisati odpustnico. Pa kaže, da je pri nosilcu blagovne znamke vse to prehud zalogaj, da bi mogli bolniki dovolj zgodaj zapustiti nacionalni hram zdravja! Kaj pa tisti profili, ki ne operirajo. No res jih je vse manj klasičnih internistov, saj so mnogi danes že bolj, da tako rečem intervencionisti, ali kirurgoidi, ki so pač našli področje svojega delovanja v agresivnejši obliki zdravljenja. Morda pri tem tudi ni zanemarljivo, da gre pri takih aktivnostih še za potrebo po vrsti aparatur pa inštrumentov in drugih, predvsem pripomočkov za enkratno uporabo, ki jih imajo sedaj tudi konservativne stroke – in jih je treba nabaviti in…

ELDAR 5

HRANA

Posebna cvetka v UKC Ljubljana pa je hrana za bolnike. Kolega Fortuna bi jo bolnikom rad enostavno zaračunal. Domnevam, da naskrivaj razmišlja o tem, da bi potem kuhinja UKC propadla, saj za svoj denar večino tega, kar pripravljajo v kuhinji, bolnik ali samoplačnik ne bi hotel kupiti. Hrana enostavno smrdi, smrdi po ne vem čem. Pri tem pa se mnogi zavedamo kako je hrana pomembna in tisti, ki se še ne, preberite to, kar je kolegica dr. Nada Kozjek pisala o hrani. Hrana je pomemben del zdravljenja, pogosto skoraj tako pomembna kot zdravila! In kaj nudi nosilka blagovne znamke? “Ja, kritizirajo tisti, ki še doma nimajo dobre hrane”, je pogosto slišana floskula. Pa to ni res, res pa je, da morajo tudi bolniki jesti in morali bi jesti dobro. Ne mi reči, da je težko pripraviti dobro hrano za toliko ljudi! Še v pokojni JLA (Jugoslovenska narodna armija) so za mnoge pripravili pogosto bistveno boljšo hrano (predvsem pasulj).

Da mora UKC čim več prihraniti, če se le da tam, kjer nekdo lahko tudi zasluži, mi je žal jasno. Tako pač je, da so dobavitelji prehrambenih artiklov, izdelkov in polizdelkov, surovin in še vsega drugega kar je potrebno za kuhinjo, uspešno prisesani na seske bolnišnice. Njih malo briga kakšen material oddajo, kot so tudi kuharji brezosebni in delajo s tem kar jim šefi nabavijo. O sestavi hrane in še čem bi se lahko marsikdo razpisal na dolgo in široko in čudim se kolegici, da je bila v intervjuju tako prizanesljiva do bolnišničnih t.i. dietetikov.

REŠITEV PROBLEMA

RAZISKOVALNO DELO IN OBJAVE

Tu razpredam predvsem v zvezi s kirurgijo, čeprav ni izrazito bolje v drugih vejah medicine, saj sem bil dolgo član sveta na ARRS in videl kaj se dogaja.

Sam sicer najbolj cenim dobro klinično delo in sem pogosto trdil, da je bolje, da je vodja oddelka pravi primarius kot pa profesor, ki mora imeti vrsto drugih zadolžitev, sem vendarle prepričan, da mora vsak klinični oddelek skrbeti za zbiranje in analizo podatkov uspešnosti zdravljenja, o zapletih in ponovitvah bolezni in to tudi primerjati z rezultati v razvitem svetu. To pa pomeni pisati članke in jih objavljati. Kolegi bodo rekli, da jim skačem v hrbet z dodatnimi zadolžitvami, ko jih je tako ali tako premalo in ni časa niti, da bi ob vsej papirologiji pravočasno napisali odpustnico! Predolgo sem delal v kirurgiji, da bi ne vedel kako je! Je pa res marsikaj drugače, odkar se meša javno in zasebno zdravstvo… Pa nebi o tem razpredal naprej in vlekel iz tega posledične vzporednice z obremenitvami kolegov!! Morda se ne zavedamo, da bo naša blagovna znamka še bolj klavrna kot je sedaj, bolj ko bomo neprepoznavni v strokovnem svetu! Žal je danes prepoznavnost še vedno vezana na objave in mednarodne projekte. Če še tako dobro in uspešno operiramo, nič ne pomaga, če o tem ne pišemo in dokažemo uspešnost po analiziranju svojih rezultatov operiranja. Rad bi videl poročilo o strokovnih objavah in sodelovanju pri mednarodnih projektih posameznih klinik in oddelkov UKC. Prepričan sem, da vodstvo UKC te podatke ima. Zanimivo bi jih bilo primerjati z drugimi kliničnimi ustanovami in morda tudi z nekliničnimi.  Ob vseh tegobah in problemih sem dregnil še v ta osir. Morda sem slabo obveščen ampak, če bi bilo na tem področju blagovne znamke kaj odmevnega bi se skoraj moralo pojaviti v Izidi, pa sem našel bore malo o tem, kar bi imelo ali pomembno mednarodno težo ali pa vsaj pokazalo kaj se raziskuje.

hudomušno sonce

EPILOG

Seveda, če pride samoplačnik iz Balkana, navajen še večjega nereda in korupcije, ne bo tako poln pričakovanja, da bi zaznal vse hibe in nelogičnosti pa še za lastno zdravje ga hudo skrbi, čeprav so tudi oni “od spodaj” vse bolj ozaveščeni in vedo, kako je s tem na primer v zahodnih državah, kjer je red in reči tečejo bolj nemoteno. Pa vendar, ne mu zaračunavati neke blagovne znamke!

So pa posamezniki in skupine, celo oddelki v Kliničnem centru, ki bi bili lahko nosilci blagovne znamke. Pred časom smo imeli pri Isis dober namen strokovni in širši javnosti v naši reviji prikazati aktivnosti in uspešnost naših oddelkov ne le v obeh KC ampak širše in smo predstojnike pozvali k pisanju pa je bil odziv mirno lahko rečem nikakršen. Tudi to nam nekaj pove o blagovni znamki!!

 

eldar.gadzijev@gmail.com