V čast spomina na Rdečega kralja

Globoko verjamem v tri resnične in zdrave energije: Jezusa, Tita in Nikolo Tesla.

Jezus, Nebeški Kralj, je lahko s svojo energijo z eno samo besedo ustvarjal življenje. Koliko zlatnikov bi šele pridelal zase in za druge, če bi imel samo drobtinico potreb po bogastvu, kot ga imajo nekateri drugi sveti možje. Tega ni storil, ker je hodil po svetu bos in svojo vero širil pod vedrim nebom. Zato pa so cerkveni »velemožje« skozi stoletja Cerkev preoblikovali v holding, in s pomočjo svojih cerkvenih menedžerjev agresivno tržili vero v Jezusa, z namenom, da ustvarijo profit zase in za svoj lobi. Tako je Cerkev svojo prvotno vlogo organizma, sestavljenega iz vernikov, pretvorila v organizacijo, katero sestavljajo duhovniki -komercialisti, bančniki, politiki in diplomati, katerih dejanja temeljijo na biblijskih zgodbah, ki so prirejene, kot jim ustreza v določenem času.

Nikola Tesla, »Kralj strele in elektrike«, je zadnja leta svojega življenja preživel v izolaciji, odmaknjeno, v skromni sobici, plačani z denarjem, ki so ga zbirali ljudje iz njegove domovine Jugoslavije. Odpovedal se je astronomsko visokemu dobičku, ki bi mu pripadal, če bi unovčil vse pravice iz naslovov svojih številnih patentov. Bill Gates bi bil revež v primerjavi z bogastvom, ki bi si ga pridobil Nikola Tesla, v kolikor bi »Kralj strele« imel samo enega menedžerja izmed tistih, ki jih ima Cerkev. Od vsake prižgane žarnice na katerikoli točki našega planeta, bi Nikoli Tesli in njegovim dedičem še danes kapljali cekini v mošnjiček.

Tito – Rdeči kralj komunistov in revolucije, je bil bolj kraljevski kot katerakoli kronana glava evropskih palač. Zaradi svoje karizmatične osebnosti je bil in bo ostal večna uganka v zgodovini človeštva.

Nekdo, ki je bil zelo blizu Tita pripoveduje, da je v veseli silvestrski noči, leta 1976, po nekaj kozarcih šampanjca, Tito rekel dr. Matunoviču (svojemu dolgoletnemu spremljevalcu):
»Vem, da ves čas vohunite za menoj, in tudi vem, da veste o meni več kot vedo drugi. Pa kljub temu ne veste kdo je Tito, in tega ne boste nikoli izvedeli. Nihče Tita v resnici ni spoznal in ga tudi ne bo, ker on je Faust. Ne Goethejev Faust, temveč Faust vseh Faustov .«

Ne glede na to, ali je bil tujec, Slovenec ali Hrvat, množice so ga imele rade. Ne glede na to, ali smo ga imeli radi ali ne, ali ga imamo radi ali ne, ne moremo vplivati na dejstvo, da smo ga enako spoštovali vsi, tako njegovi privrženci, kakor tudi njegovi nasprotniki.

Zgodilo se mi je, da sem pred nekaj leti, na neki visoki planoti gorovja Atlas v Maroku, ki se ga civilizacija ni preveč dotaknila, skušala pojasniti skupini maroških prijateljev, od kod prihajam, in kje se nahaja Slovenija. Pa mi ni uspelo. Ko pa sem omenila bivšo Jugoslavijo, pa so me začeli objemati in vzklikati Titovo ime. Bilo je neverjetno doživetje, in od takrat sem začela na mojo preteklost in dejstvo, da sem se rodila in odraščala v času Tita, gledati s ponosom in sprejemati tisto obdobje mojega življenja kot neizmerno bogastvo.

Vsem, ki poznajo zgodovino 2. svetovne vojne in politično sceno po končani vojni, je znano, da se je 1948. leta Tito postavil po robu Stalinu in odločno rekel »NE« njegovim ukazom. Po Stalinovi smrti so v predalu njegove pisalne mize našli 3 pisma: pismo neke ženske, katero je ljubil v mladosti, pismo nekega politika in Titovo pismo, v katerem mu je napisal: »Tovariš Stalin, ujel sem še enega tvojega plačanca, ki me je skušal ubiti. Če še enkrat ujamem kakšnega, ti bom jaz poslal svojega, in prisegam, da ne bo potrebno poslati še enega«.

Koliko poguma je imela oseba, ki je poslala tako jasno pismo enemu od takrat najmočnejših državnikov na svetu, pred katerim so imeli povešene oči in ponižen glas voditelji mnogo večjih in vplivnejših držav.

Mi, ki smo bili rojeni v času Titove vladavine, smo Tita imeli radi, vendar smo dojeli njegovo veličino šele po njegovi smrti. V pičlih 10 letih po njegovi smrti je razpadla Socialistična federativna republika Jugoslavija, njegovo življenjsko delo.

Koliko je to delo bilo vredno, nam na veliko pričajo dogodki po razpadu Jugoslavije. Bratomorilska vojna na prostorih, kjer smo prisegali na bratstvo in enotnost, zaprte in porušene tovarne in premoženje razprodano najboljšim ponudnikom – tujcem in vsem tistim, ki so bili pripravljeni novim voditeljem plačati visoke provizije za ropanje premoženja, ki je bilo ustvarjeno z združenim delom 20. milijonov ljudi tekom 40. let. Sadove trdnega dela in žrtvovanja za boljšo prihodnost si je v »imenu naroda« prilastila peščica politikov.

Ali smo resnično poznali našega pokojnega predsednika, našega Rdečega kralja? Kdo je bila oseba, ki je uspela združiti toliko različnih energij, od Triglava do Gevgelije, in jih 40 let držati skupaj v miru in blaginji?

4. maja 2009 je bila 29. obletnica Titove smrti. Vsako leto na ta dan začutim globoko žalost, in le zavedanje na razumski ravni, da nič ni večno, in da mora vsako bitje, ki se rodi, tudi umreti, ublaži mojo bolečino.

Ena od ugank, ki me je zadnjih nekaj let mučila kot astrologinjo, je bilo vprašanje resničnosti datuma Titovega rojstva. Njegov osebni biograf Dedijer je uradno zapisal, da se je rodil 7. maja 1892 v Kumrovcu, in je v knjigi »Nove priloge za biografijo J. B. Tita« objavil tudi faksimile njegovega rojstnega lista z opombo, da je bil datum 07.05.1892 v matični knjigi župnijskega urada Tuhelj naknadno popravljen. Sam Tito je na vprašanja glede njegovega rojstva ob različnih priložnostih izjavil le, da se je rodil meseca maja v vasi Kumrovec. Kot astrologinja sem analizirala oba rojstna datuma, vendar noben od njih ni zadovoljil moje astrološke radovednosti. Na koncu sem si na podlagi lastne intuicije in znanih podatkov o Titovem življenju ustvarila lastno vizijo njegovega rojstva. Če koga zanimajo podrobnosti, na koncu tega članka prilagam natalno karto na datum 1. maj 1893, ob 10:15 zjutraj v Kumrovcu.

Astrologi se velikokrat srečujemo s situacijami, ko nimamo natančnih podatkov in si moramo pomagati z dodatnimi izračuni. V takem primeru sledimo kronologiji življenja te osebe, kakor tudi resničnim, preverjenim in dokazljivim podatkom iz njegovega življenja. Če je že datum 7.5.1892, ki je vpisan v matični knjigi v Kumrovcu falsificiran, in če je datum 25. maj spoznan za njegov nov rojstni datum, ki izhaja iz simbolike desanta na Drvar, ko je bil Tito ranjen, sem tudi sama z veseljem izbrala nov rojstni datum, in sicer Prvi maj – praznik delavcev, ki jih je imel tako rad in za katere se je celo svoje življenje boril.

Ni bilo težko najti še drugih znanih elementov, ki podpirajo mojo trditev. O njem se je veliko govorilo že v času njegovega življenja, še več po njegovi smrti. Zgodovinarji so pridno brskali po njegovem življenju, in vsak dan je privrel na površje nek nov podatek, ki je pozitivno ali negativno šokiral javnost, odvisno kdo in s kakšnim namenom je podatek podal v javnost.

Tudi sama sem nekaj let prebirala vse, kar mi je prišlo pod roke, da sem si lahko ustvarila astrološko mnenje o njem, ki temelji zgolj na elementih, ki ustrezajo resnični Titovi osebnosti v njegovi zemeljski prisotnosti v obdobju zadnjih 50 let njegovega življenja. Skušala sem se izogniti lastnemu, subjektivnemu gledanju nanj in spoštovanju, ki ga čutim do Rdečega kralja.

Tito je bil veliki diplomat, dober vojni strateg, zmagovalec v vojni in v miru, večni optimist, veliki humanist, revolucionar in komunist, ki je imel rad vse ljudi, predvsem pa delavce. Rad je imel življenje, oblast in bil je hedonist.

Kljub temu, da je bil velik »deloholik«, je znal tudi uživati v luksuzu, ob dobri hrani in pijači. Bil je estet, gurman, rad je bil lepo oblečen, v družbi lepih žensk in obdan z umetniškimi predmeti. Bil je prijazen, olikan, gosposkega vedenja, dober ljubimec in dober poznavalec ženske narave. Mnoge uspešne in lepe ženske, od kraljic do kmetic so ga za večno shranile v svojih srcih. Rad je imel glasbo, opero, lov, zabavo in šport. Igral je klavir, biljard, šah, tenis, govoril je tekoče več tujih jezikov. Tako, kot je bil spreten mečevalec, je imel tudi spreten in oster jezik. Bil je spoštovan s strani velikih državnikov, kakor tudi s strani navadnih in revnih ljudi.

Vse te njegove lastnosti lahko preberete iz njegove natalne karte, ki sem jo izdelala na datum rojstva, 1.5.1893 ob 10:15 v Kumrovcu.

Danes pravijo nekateri mladi, samovšečni politiki, da smo mi, ki smo živeli in delali v času, ko je bil Tito predsednik, živeli v temi in hudo trpeli pod škornjem njegove diktature. Kako lahko to vedo, saj so takrat le-ti s plenicami hodili naokoli, ali pa še niti rojeni niso bili. Sprašujmo raje tiste, ki so bili rojeni v prvi »petletki« po 2. svetovni vojni in kasneje, in ki so odraščali v času njegove vladavine. Ne spomnim se, da bi nam bilo ukazano pod prisilo kazni, da moramo na ulice pozdravit Tita, ko je obiskoval neko mesto. Bogati in revni, vsi smo hodili v iste šole, in študij na univerzi ni bil privilegij bogatih. Vsi, ki smo bili bolni, smo bili deležni enake zdravstvene oskrbe. Vsi smo imeli zdrave zobe, ker ni bilo potrebno najeti posojila za popravilo zob, kot je to v navadi danes. Verjetno bi lahko z drobnim tiskom zapolnili na tisoče strani, kaj vse smo imeli, in ta seznam bi bil mnogo daljši od seznama česa nismo imeli. Za malega človeka je pomembno, da ima delo, in da se s svojim delom dostojanstveno preživlja, da lahko skrbi za svojo družino, da ima streho nad glavo, in da lahko šola svoje otroke. Mali človek potrebuje upanje, da bo njegov otrok živel bolje, kot je živel sam, in da bo dosegel več, kot je dosegel njegov oče. Moj oče mi rekel: »Vseeno mi je, kdo mi je gospodar. Pri dobrem gospodarju je še psu dobro«. Šele v tem času razumem njegove besede.

Za časa Titovega življenja je bila njegova slika obešena na steni skoraj vsake javne ustanove. »Zato, ker smo se ga bali« – pravijo novopečeni republikanci. Zakaj so bile njegove slike na stenah kot okras v marsikateri dnevni sobi in kuhinji majhnih in skromnih družin? Saj to ni bilo z zakonom predpisano in v njihove domove niso zahajali ovaduhi, da bi jih prijavili oblasti in seveda ustrezno kaznovali, če le-teh na stenah ne bi bilo. Zakaj je bila na isti steni slika »tovariša Tita« in Jezusa, bi se morali vprašati tudi cerkveni možje.

Kdo nas danes sili, da toliko let po njegovi smrti še vedno praznujemo Dan mladosti? Ali veste, koliko prebivalcev Ljubljane si 25. maja nadene rutke in modre čepice z rdečo zvezdo, in kako so ponosni in radostni, ko zapojejo »Druže Tito, mi ti se kunemo«. Ne ozirajo se na Đorđa Balaševića in njemu podobne, ki na situ moralnosti ne bi šli skozi, pa če bi bile luknje 1m2 velike. Poleg Balaševića je še mnogo drugih, ki imajo težave s spominom. Pozabili so, da jim je ravno življenje v času Tita omogočilo, da so se izšolali in si ustvarili kariere. Ni malo tistih, ki so z rdečimi potnimi listi in American karticami potovali po celem svetu in na vseh mejah bili sprejeti s spoštovanjem. Gibali smo se svobodno po celotni Jugoslaviji, podnevi in ponoči, lahko smo spali v gozdu in imeli odklenjena vhodna vrata stanovanj.

Danes nam kljub trem ključavnicam podnevi oropajo stanovanje, ukradejo avto, izpraznijo bančne sefe, po šesti uri zvečer pa nisi več varen, če greš na sprehod po parku v svoji domači soseski, ker te lahko pretepejo. Imamo predsednike in ministre, ki jih, kljub obtožbam za korupcijo in prevare, še vedno volimo in jim dajemo naš glas podpore.

Pred 60. leti se je pod vodstvom Rdečega kralja istočasno odvila socialistična revolucija in osvoboditev od fašizma. Po končani vojni je s skupnimi močmi 20 milijonov ljudi pod njegovo taktirko, na porušeni in s strani bivšega kralja izropani zemlji, zgradilo imperij, ki je bil za zgled tako vzhodu kot zahodu.

Rdeči kralj ni bil zagovornik revščine. Rad je videl, da je njegov narod živel v velikih, svetlih stanovanjih, da so se delavci in njihovi otroci izobraževali, in je vlagal maksimalne napore na področju socialne politike. Na vprašanje nekega ameriškega novinarja, kaj bi bil, če ne bi bil predsednik Jugoslavije, je Tito odgovoril: »Bogat ameriški kapitalist.«
To je tudi želel za svoj narod in temu cilju je posvetil vse svoje življenje.
Druga plat medalje je, da mu še 30 let po njegovi smrti pripisujejo dela in dejanja, za katera ni vedel, in za katera ne more biti odgovoren.

Za ilustracijo, kaj vse mu pripisujejo, vam povem kratko anekdoto iz 1978. leta, ko so na Petrovi gori imeli VII smotro SIJ-a.
Na poti do Vojnič vasi so se udeleženci smotre znašli v ograjenem prostoru v gozdu, ki naj bi bil Titov lovski rajon. Eden od prisotnih je pripomnil lovskemu čuvaju, ki jih je spremljal:
»Kakšna srečo imate, ker pogosto srečujete Tita!«
»Na mojo veliko žalost Tita nisem srečal vseh 30 let, kolikor že skrbim za to lovišče. Ostalo družbo iz državnega vrha in mnoge druge osebe srečujem pogosto« je odgovoril čuvaj.
Ni bilo malo tovarn , ki so zaposlovale po nekaj deset tisoč delavcev in so vse delale v treh izmenah. Plača je bila vedno izplačana na isti datum. Danes imamo stotine tisočev brezposelnih, pogodba za nedoločen čas skoraj ne obstaja več, in tisti, ki še imajo srečo, da imajo služo, nikdar ne vedo, ali bodo dobili plačo za svoje delo.

Na tleh bivše skupne države imamo danes tri »banana« države in štiri druge, ki so v imenu demo-kracije pokradle premoženje svojih narodov. Vse tisto premoženje, za katero so milijoni delavcev vstajali ob petih zjutraj in udarniško delali noč in dan, z voljo, verovanjem in vizijo v boljši jutri, se je razdelilo med nekaj deset ljudi.

Če smo v času življenja Rdečega kralja morali počastiti dan mladosti, ker nam je bilo ukazano, kdo nam danes ukazuje, da se veselimo vsakega 25. maja – praznika mladosti, saj je naš »diktator« že tri desetletja pod zemljo. Zakaj je Tito bil in ostal simbol dobrega življenja, in to ne samo za ljudi, ki so živeli v njegovem času? Zakaj vsak dan narašča število mladih ljudi, pa ne samo na območju bivše Jugoslavije, temveč tudi v ostalih državah na svetu, ki so sprejeli Tita – našega Rdečega kralja, za svojo ikono. Zakaj še danes skoraj vsak teden slišimo nek nov vic, kot asociacijo na obdobje iz življenja Rdečega kralja Tita. Tole sem slišala včeraj:
Vnuk je vprašal dedka, če so res v času njegove mladosti bili vsi rdeči.
»Zlati, ne rdeči!« – je odgovoril dedek.
Titov pogreb je bil med največjimi v zgodovini človeštva. Na pogrebu Winstona Churchilla je bilo samo 110 državnikov. Na Titovem pogrebu jih je bilo 123.
Na Tito’s homepage lahko najdete seznam vseh odlikovanj in priznanj, ki jih je naš Rdeči kralj dobil v svojem dolgem in plodnem življenju.
Najmanj jih je prejel v svoji domovini: samo 16.
Iz ostalih 60. držav pa preko 80.

Impresivno. Rdeči kralj je v svojem duhovitem slogu skromno komentiral to veliko število prejetih priznanj in medalj:
»People enjoyed giving me decorations and orders. I enjoyed it too.«
Kjerkoli si sedaj, Rdeči kralju, pozdravljam te. Težko boš počival, ker se vsak dan 24 ur po internetu sprehaja nekaj sto tisoč ljudi in išče informacije o tebi. Nekateri to počno iz sovraštva do samega sebe, ker so izdali svoje ideale, nekateri iz sovraštva do tebe, ker si imel energijo, ki je sami nimajo. Večina pa zato, ker te občudujejo in upajo, da se bo kmalu rodila nova Titova zavest.

V devetdesetih letih je bilo možno Titovo sliko najti le na sedežih nekaterih svobodnih medijev, v majhnih trgovinah, polpraznih brivnicah in v kakšni kmečki gostilni, bogu za hrbtom. Omenjati kakršnokoli naklonjenost do Tita je bilo nevarno. Masovno so spreminjali imena mest in ulic z njegovim imenom.

Danes je že drugače.
Glas ljudstva je močnejši od glasov skorumpiranih univerzitetnih profesorjev, prodanih zgodovinarjev, nacionalističnih politikov, farizejev, lopovov, zlobnih in podlih novinarjev. Glas naroda se bo slišal tudi danes, na obletnico njegove smrti.

Opozicija Urana – ki predstavlja prihodnost, in Saturna, ki predstavlja preteklost, bosta rodili nove sadove, ki bodo zrasli na koreninah Titove doktrine.

Novi jutri in nova prihodnost se ne bodo zgodili brez participacije idej delavskega samoupravljanja in fundamentalne doktrine Gibanja neuvrščenih, kar je bila vodilna misel Josipa Broza Tita. Astrologi dobro vemo, kakšna je moč planetov na 8. stopinji. Rdeči kralj ima Pluton na 8. stopinji Dvojčka, Uran na 8. stopinji Škorpijona in Jupiter na 8. stopinji Bika.

Večna ti slava, Rdeči kralj.

Ana Malenica – Anama,
Astrologinja in soustanoviteljica Društva »Apis«