Kozmični kod – KK

31.

Nekaj dni po dogodku z belim golobom sem se ponovno lotila reševanja drugega dela uganke. Oba z Maestrom sva imela rada številke in oba sva govorila, da bi se ukvarjala z numerologijo, če se ne bi Astrologija tako odločno pretakala po najinih venah. On je imel rad tudi matematiko in jo je obvladal. Jaz je nikdar nisem marala, sem pa od rojstva oboževala številke od 1 do 10 in so bile prva stvar, ki sem se jo naučila pisati. Govorila sem, da matematike v življenju ne bom potrebovala in da zadostuje, če se naučim računati do 10, da me v trgovini ne bodo mogli pretentati.

Stavek, ki ga je Maestro izrekel, da Luna privlači mojo Dušo, ne pa telesa, sem prvič slišala iz ust barbe Gracijana. To je pomenilo, da je v reševanje rebusa vključen tudi on. Le zakaj? Vsi moji zvezki so bili popisani s številkami od 1 do 10, ko pa mi je barba Gracijan povedal, da je ničla edina številka, ki je ni možno zapisati kot rimsko številko, sem še njo vključila v družino številk in od takrat povsod pisala 012345678910, kot bi hotela s tem popraviti krivico, ki se je godila ničli.

Prepričana sem bila, da je Maestro omenil številke kot njegov »namišljeni naslov«, na katerega naj bi »sprejemal pošto v onkraju« samo zato, da bi me zmedel. Vedel je, da bom to dvoje hitro povezala. Z belim golobom, ki je priletel na moje okno, mi je poslal sporočilo, da se bom morala še bolj potruditi. Pomislila sem, da je zadani rebus povezan z matematično uganko, ki sem jo davno tega, ko je še bil poročen z mojo teto, »kupila« pri barbi Gracijanu in jo »prodala« Maestru nevedoč, da bo iz nje naredil celo znanost. Vprašala sem ga, kakšen rezultat dobimo, če pomnožimo številki 111 111 111  in 111 111 111. Dobimo rezultat: 123456789,987654321.

To uganko je moj Maestro resno vzel in iz tega naredil velik projekt. Vse številke je spremenil v zgodbe in mi z njihovo simboliko marsikaj razložil, med drugim tudi pomen vsake posamezne številke po Kabali. Pojasnil mi je, da si kvantna fizika celotno stvarstvo razlaga s številkami. Vsaka naša misel, beseda in dejanje ima svojo energijo in svojo moč, ki jo je možno prikazati v obliki številke. Navajeni smo na številke, ko govorimo o osebnih dokumentih kot so osebna izkaznica, potni list, vozniško dovoljenje, registrska tablica avtomobila, številka hiše, kjer stanujemo, nadstropje ali zaporedna številka nekega dokumenta.

Pri tem pa se ne zavedamo, da z izgovarjanjem številk ustvarjamo energijsko valovanje, ki je lahko pozitivno ali negativno. Po njegovem mnenju bi morala številka našega imena biti kompatibilna z našo rojstno frekvenco, sicer nas lahko že od rojstva spremlja nesreča. Vse številke, s katerimi smo na kakršen koli način povezani, bi morale biti usklajene in povezane v enoten sistem. Na podlagi množenja  111  111 111  z 111 111 111 je izračunal najini frekvenci v horoskopu in ju ovrednotil po nekem svojem ključu. Očitno mu rezultat ni bil všeč, saj je ugotovil, da imava oba nekompatibilni vibraciji s poslanstvom. Rekel mi je, da se je Vesolje s tem požvižgalo na najino srečo in bova morala zato neprestano dokazovati svoje znanje in se opravičevati za neznanje drugih. Nisem vsega razumela, ker pa je nenadoma utihnil, je to pomenilo, da je temo zaključil. Očitno je bilo, da sva se dotaknila nečesa, kar je v njemu izzvalo boleče spomine.

Nisem drezala vanj z dodatnimi vprašanji, ker sem vedela, da s tem ne bi nič dosegla in bi ga le spravila v slabo voljo. Včasih so se pri njemu združili oster škorpijonski jezik, nečimrna Devica v ascedentu in razdvojena Luna v Dvojčku – in takrat mu je na čelu pisalo »pazi, grizem!« Nikoli več se nisva o tem pogovarjala. Jaz sem numerologijo pospravila v arhiv. Nekaj časa sem sicer še razmišljala o njegovih besedah, da sva rojena pod nesrečno zvezdo in sem to povezovala s seštevki njegovega in mojega rojstnega datuma. On je imel številko 4 (14. 11. 1905) in jaz imam 8 (31. 05. 1952). To je pomenilo, da sva oba morala veliko delati, da bi preživela. Oba sva bila deloholika in iz tega nisva delala drame. Bilo nama je jasno, da (po njegovih besedah) pri Bogu nisva zapisana preveč dobro.

Ko sem ga srečala v onkraju in mi je zadal uganko v obliki številke, sem dojela, da se je do svoje smrti ukvarjal z numerologijo kot znanostjo, in da je odkril nekaj pomembnega, kar je želel podeliti z menoj. Nekaj, za kar je želel, da prenesem naprej. Karkoli je imel za bregom, ključ za rešitev enigme se skrival v »0123456789«. Ni mi hotel povedati, za kaj gre, ker je želel, da to odkrijem sama. Ko sem po Kabali izračunala številke iz datuma njegovega rojstva (14. 11. 1905), datuma njegove smrti (21. 01. 1981), datuma, ko sem »začasno umrla« (26. 11. 2012), datuma najinega  prvega srečanja (15. 06. 1966), mojega rojstnega datuma (31. 05. 1952) in datuma, ko sva se srečala v onostranstvu (29. 11. 2012), sem dobila ven število 456789.

Dojela sem, da sem na dobri poti. Manjkale so mi še 4 številke – 0, 1, 2 in 3 – da bi končno razvozlala, kaj se skriva za rebusom, za katerega mi je dejal, da je to njegov naslov v onkraju.

Istočasno, ko sem skušala dešifrirati rebus, sem še vedno imela neodgovorjeno vprašanje glede izgube spomina zadnja dva dni pred komo. Nisem se mogla spomniti, kaj sem počela v nedeljo, 25. 11., in v ponedeljek, 26. 11. 2012. Prosila sem tudi VoTeMo za odgovor, pa mi je le dejala, naj zaenkrat ne sprašujem, in da bom ob pravem času vse izvedela. Bila sem prepričana, da sta ta dva dogodka tesno povezana in da ju moram zato reševati »v istem paketu«. V začetku leta 2012 sem razmišljala, da bi se začela dodatno izobraževati na področju astromedicine. Verjetno je bilo to delno sicer povezano tudi z mojim strahom, da bom doživela neprijetna presenečenja na področju fizičnega zdravja, je pa zagotovo bila moja notranja potreba po pomoči ljudem glavni in globlji razlog, da sem iskala novega učitelja. Imela sem zelo resen namen, da bi se začela izobraževati pri ruskem znanstveniku Lazarjevu na področju karmične diagnostike in pri dr. Grigoriju Grabovoju, jasnovidnemu ruskemu doktorju znanosti matematike, ki zdravi ljudi z večmestnimi številčnimi kodami.

Bila sem že v zadnji fazi priprav, da se začnem učiti ruščino, in če se mi ne bi zgodil infarkt, bi bila danes verjetno že v Rusiji na izobraževanju. Ko pa sem prišla iz bolnice domov, nisem več kazala nikakršnega interesa za to. Spomnila sem se sicer svojega namena oditi v Rusijo, nisem pa si več želela nadaljevati z učenjem. Najprej sem mislila, da je to zaradi zdravstvenega stanja, ki mi ni dovoljevalo, da bi se izpostavljala dodatnim naporom – potovanje z letalom je kardiolog odsvetoval, potovanje z avtomobilom pa bi bilo predolgo in prenaporno. Vendar pa sem kmalu spoznala, da dodatnega izobraževanja s tega področja ne potrebujem, ker mi pridobljeno znanje Astrologije povsem zadostuje, da opravim svoje poslanstvo. Kam je izginilo moje navdušenje, da bi spoznala metodo zdravljenja s številčnimi kodami? Kaj se je zgodilo, da si nisem želela spoznati ta dva čudežna znanstvenika?

Čutila sem, da se odgovor za rešitev rebusa 0123456789 in za omenjeno izginulo željo po spoznavanju novih metod karmične diagnostike, skriva v tistih dveh dneh pred komo, ki sem ju »pozabila«. Ali bom našla na svoji pisalni mizi kaj otipljivega, kar mi bo pomagalo razkriti skrivnosti? Bila sem prepričana, da sem kaj v zvezi s tem zapisala v svoj dnevnik. Prečesala sem ga in nisem našla nič o tem, zadnje besede sem v dnevnik napisala en teden pred infarktom.

Kaj pa koledar? Na koledarju sem imela zabeleženo, naj pokličem nekaj številk za astrološko svetovanje in številko profesorice ruščine. Prve zabeležke so bile odkljukane, kar je pomenilo, da je bila zadeva urejena. Številka profesorice ruščine pa ni bila odkljukana, kar je pomenilo, da je nisem klicala. Ponavadi sem ob opomniku odkljukala rešene zadeve. Razmišljala sem, ali ima smisel poklicati profesorico. Na koncu sem se odločila in jo poklicala. To se je izkazalo za dobro odločitev in končno sem dobila pravo sled. »Rusinja« mi je povedala, da sem ji v nedeljo, 25. 11., sporočila, da odpovedujem ure ruščine, ker se nisem odločila za izobraževanje v Rusiji. Dogovorili sva se, da se bova naslednji dan še enkrat slišali v primeru, če bi si premislila. To je pomenilo, da sem se že v nedeljo odločila, da se ne bom izobraževala v tej smeri.

Kaj je vplivalo na to, da sem si premislila?  Ponovno sem se vrnila k pregledovanju svoje pisalne mize. Kar nekajkrat sem vse še enkrat pregledala in iskala kakršno koli podrobnost, ki bi mi povrnila spomin, pa nisem našla nič koristnega.

»Poglej v odpadni  papir,« sem slišala drobni glasek svojega angelčka. V sobi sem imela veliko kartonsko škatlo, ki sem jo konec meseca, ko se je napolnila, stresla v kontejner. Odpadni papir, ki se je dnevno nabiral, sem metala v mali koš pod pisalno mizo, tega pa sem praznila po potrebi v kartonsko škatlo. To prakso sem vpeljala po tem, ko sem pomotoma vrgla v smeti nek pomemben dokument. Z uvedbo velike kartonske škatle sem lahko preprečila, da bi se mi to še kdaj zgodilo, saj sem imela 30 dni časa, da ugotovim, ali katerega od dokumentov pogrešam.

V kartonski škatli sem našla veliko listov, popisanih z različnimi številkami. To niso bile številke od 0 do 9, ki jih kdaj še vedno »kracam« po kosih papirja in na ta način lovim koncentracijo. Papirji so bili popisani z različnimi pet-, šest-, sedem-, osem- in devetmestnimi števili. To niso bili izračuni arabskih točk, kot sem najprej mislila. Na mizi sem namreč našla lepo zložene liste, izpisane z datumom en dan pred infarktom. Na njih sem našla izračune za različne okultne točke v svojem horoskopu in v horoskopu še nekaterih drugih oseb, ki jih ne želim omenjati. Med ostalimi izračuni je bil tudi dan moje smrti, 26. november 2012. Iz odvrženih listov v kartonsko škatlo se je dalo razbrati, da sem bila v nedeljo zelo dejavna, ker sem koš pod mizo kar nekajkrat izpraznila. To je pomenilo, da sem se nekaj dni pred infarktom, predvsem pa v nedeljo in v ponedeljek dopoldan, intenzivno ukvarjala z numerologijo in izračuni astro formul za posamezna področja življenja. Iskala sem formule, s katerimi je možno skozi meditacijo »priklicati« zdrave celice, v katerih je shranjeno naše zdravje, mir, blaginja in harmonija. Računala sem, kako se odkrije Kozmična koda, ki je zapisana v našem horoskopu in jo je možno sestaviti iz elementov, ki nam jih planeti sporočijo s svojim gibanjem skozi našo galaksijo.

To je bil tudi razlog, da sem si premislila glede dodatnega izobraževanja v Rusiji. Potrebovala sem učitelja, ki bi mi pomagal nadgraditi astrološko znanje z informacijo, kako se računa Kozmična koda. To sta vedela moja VoTeMa in moj učitelj Mile Dupor. Zato me je tudi Tin »povabil k sebi na dodatno izobraževanje« – da bi se okrepila in opogumila; Da bi končno slišala samo sebe in bi se z zaupanjem začela naslanjati na lastno znanje, ki bi ga delila naprej brez strahu pred tem, ali me bodo ljudje razumeli in kako se bodo odzivali. Naenkrat mi je postalo jasno, da prve štiri številke – 0, 1, 2 in 3 – pomenijo Kozmično kodo mojega Maestra, v kateri je bilo shranjeno njegovo zdravje. To je njegova astro izkaznica, v kateri piše, kdo v resnici je bil Maestro Mile Dupor in kaj je bilo njegovo poslanstvo na Zemlji. To je tisto, kar znanstveniki imenujejo DNK.

»0456« je Kozmična koda ljudstva, ki je bilo Maestrova božanska inspiracija, ki ga je navdihovala v njegovih raziskavah in iskanju modela, ki bi bil najbolj primeren za bivanje na Zemlji.

»0789« je Kozmična koda osebe, ki bo nadaljevala njegovo delo in prebujala ljudstvo, ki bo prineslo svetlobo iz Kozmosa. Ničle na začetku vsake kode pomenijo geslo, s katerim se koda povezuje s svojim centralnim računalnikom.

Dejstvo, da mi je zastavil uganko, mi potrjuje, da je moj maestro Mile Dupor dobro poznal svojo Kozmično kodo in bi se lahko z njo tudi pozdravil, če bi jo le hotel uporabiti . To je bil tudi podatek zame, da mu ni bilo več do življenja, ker je bil utrujen od borbe, da bi ljudje prepoznali veliko znanost, Astrologijo. Vse, kar je naredil, je bilo v najvišje dobro ljudi, vendar so mu ljudje vse vračali s slabim. Zato se je prepustil medicinski znanosti, čeprav je bil velik strokovnjak na področju astromedicine in bi si lahko tudi sam pomagal z alternativo. Odločil se je drugače in je dovolil karcinomu, da ga je pojedel.

Ali si je želel, da bi ljudje po njegovi smrti prepoznali njegovo veličino in bi mu vsaj takrat podelili spoštovanje, ki si ga je zaslužil? Ali je pričakoval, da bo vsaj kmalu po smrti doživel, da bo njegov grob »bogato okrašen«? Na žalost še sedaj, 33 let po njegovi smrti, nisem zasledila, da bi mu kdo postavil spomenik – niti v njegovem rojstnem kraju Gračac niti v Korčuli, kjer je preživel največji del svojega življenja, niti na Reki, kjer je umrl.

Ko sem končala z analizami in sem bila prepričana, da sem pravilno rešila uganko števila 0123456789, sem čakala na njegovo znamenje. Vsak dan sem mu pred spanjem poslala v mislih rešitev uganke in ga prosila za znamenje. Iste prošnje sem pošiljala VoTemi in Tinu. Nihče od njih mi ni odgovoril. Najbolj me je žalostilo, da nisem dobivala sporočil od moje VoTeMe. Ni prihajala v moje sanje in nisem začutila božanja njenih dlani, ko sem bila žalostna ali sem se slabo počutila. Tisti dan, ko sem rešila rebus mojega Maestra, sem napisala še besedilo o pomenu uporabe Kozmične kode in zdravilnih učinkih ob njeni pravilni uporabi. Rekla sem si: »Če bom dobila znamenje, bo to pomenilo, da je prišel čas, da Kozmično kodo predstavim ljudem in da jo začnem z blagoslovom kozmične inteligence izračunavati za tiste, ki so tega vredni in jo resnično potrebujejo.«

Po nekaj dneh sem sklenila, da znamenja ne bom več čakala in da se bom posvetila izračunavanju Kozmične kode tudi za druge ljudi po isti metodi, ki sem jo uporabila pri reševanju Maestrove uganke. V svoji evidenci imam rojstne podatke vseh svojih klientov, ki so shranjeni ne samo v mojem računalniku, ampak tudi v mojem spominu in Srcu. Zadala sem si nalogo, da vsak dan preizkusim svojo novo metodo izračunavanja na njihovih horoskopih. Pri vsakem horoskopu, ki sem ga odprla z namenom izračunati Kozmično kodo, sem začutila neskončno veselje, ponos in hvaležnost. Zdelo se mi  je, da z nekim posebnim dovoljenjem posegam v globino nečesa, kar je namenjeno le blagoslovljenim.

Vedno sem mislila, da je Astrologija moje najvišje poslanstvo in sem se pri vsakem novem horoskopu, ki sem ga gledala, počutila počaščeno. Pri računanju Kozmične kode sem se počutila drugače, veličastno vzhičena in popolna. Kot da bi bila združena z neko silo, ki me istočasno obvladuje in me dviguje k sebi, predvsem zato, da me varuje in drži v objemu. In ko sem se spraševala, ali je ta božanski občutek popolnosti znamenje, ki sem ga čakala, je znamenje le prišlo. Priletelo je po zraku, z netopirji.

Že nekaj zadnjih let se občasno v moji bližini pojavijo netopirji. Ko so prvič prileteli v mojo sobo, sem se ustrašila – mogoče zato, ker sem slišala, da prinašajo nesrečo in jih v svoji simboliki povezujejo s čarovništvom. Ko mi je prijateljica šamanka razložila, da netopirji v resnici naznanjajo globoke duhovne transformacije, sem se pomirila in me ni bilo več strah spati ob odprtem oknu. Včasih so brezšumno prileteli v sobo in čeprav jih nisem niti slišala niti videla, sem začutila njihovo vibracijo. Po prijateljičinih besedah netopirje šamani uporabljajo pri obredih za prestopanje na višje nivoje zavesti. Zato sem ob vsakem njihovem prihodu pomislila, da nekdo v moji bližini opravlja kakšne duhovne rituale in jih nisem povezovala s seboj. Ko sem se preselila v drugo stanovanje, sem si v kotu dnevne sobe postavila delovno mizo tako, da sem lahko čez veliki okni, ki ju imam na nasprotni strani, videla strehi dveh nižjih stolpnic in med njima nekaj dreves. Nad strehami in krošnjami dreves se razteguje širok pas neba. Zjutraj se na tistem koščku neba srečujem s soncem, ki vzhaja, in zvečer skoraj dve uri spremljam Luno, ko se počasi pomika proti drugi strani neba.

Kmalu po preselitvi sem ugotovila, da so se z menoj »preselili« tudi netopirji. Na večernih sprehodih s svojim kužkom v parku zraven šole in otroškega vrtca so vedno leteli nad mojo glavo po eden ali dva. Sčasoma sem spoznala, da jih je v družini sedem. Tisto noč, ko sem dobila znamenje, na sprehodu nisem srečala niti enega. Celo tistih mladičkov, ki so ponavadi prileteli prvi in so leteli tako nizko, da sem se jih včasih z roko dotaknila, ni bilo na spregled. Pogrešala sem jih. Vrnila sem se domov in se usedla za pisalno mizo ter ob odprtem oknu čakala, da se bo do konca stemnilo in se bo prikazala Luna. Prižgane sem imela le lučke iz himalajske soli, ki so s svojo nežno in skrivnostno svetlobo polnile mojo Dušo s spokojem. Prižgala sem računalnik in začela brati besedilo o Kozmični kodi. V  trenutku, ko sem stegnila roko proti stikalu, da bi prižgala luč, se je slišalo plapolanje. V mojo sobo je priletel prvi netopir. Naredil je krog po sobi in izginil. Za njim je priletel drugi, tretji, četrti in peti. Kot bi bili dogovorjeni, da se mi bo vsak posebej predstavil, so prileteli po vrstnem redu, vseh sedem, velikih in majhnih. Vsak je naredil en krog in odletel. Ko sem že mislila, da je »parade konec«, so prileteli še vsi hkrati. Krožili so po sobi, ne da bi se zapletli med luči na stropu ali med rože, izpuščali so piskajoče glasove kot otroci, ki vriskajo od veselja, in tako hitro, kot so prileteli, tudi izginili.

Znamenje, ki sem ga čakala. Z menoj so bili vsi moji iz onkraja. Ni me obiskal samo moj Maestro. V moji sobi so bile vse Duše, ki sem jih v knjigi omenila: moja mama, oče, teta, babica Magda, barba Gracijan in Maestro. Vsi so mi prišli povedati, da je prišel čas, da ljudem posredujem svojo modrost in jih s Kozmično kodo naučim, kako vstopiti v svoje pracelice, kjer je shranjeno njihovo zdravje in blagoslov.

Zato sem se odločila, da bom z besedilom o Kozmični kodi, ki ga boste lahko prebrali v nadaljevanju, zaključila svojo knjigo Duša na razpotju. Najprej sem mislila, da ga bom uvrstila v svojo naslednjo knjigo, ampak obisk netopirjev je bilo znamenje, ki ga ne smem spregledati – znamenje, da moram razlago o Kozmični kodi napisati v tej knjigi. To besedilo ne sme ostati v mojem računalniku ali predalu, kot je končala večina mojih besedil, stotine, tisoče besed, ki so bile napisane in ostale neprebrane.

Netopirji so znamenje, da je prišel čas, da svoje znanje pokažem in da brez strahu povem, kaj zmorem in kam pripadam.