Ljubo doma, kdor ga ima

Ko poslušam poročila, sočustvujem s tistimi, ki preživljajo strah pred izgubo doma, ker živijo tam, kjer sedaj divjajo požari. Ob tem se sprašujem, ali nam Kozmos tudi preko požarov nastavlja ogledalo našega ravnanja do narave. Kaj si mora misliti Sonce, ko se ozre na dejanja človeka? Ali se zjoče, ko sliši nemočne in obupane krike ljudi, ki delajo noč in dan in ne zaslužijo niti za lastno preživetje?

Očitno smo vsi preplavljeni z mnogimi informacijami in naši možgani več ne zmorejo dojemati novic, ki so toliko alarmantne in tragične, da je včasih bolje, da sploh ne poslušamo novic po radiu, ne gledamo televizije in ne beremo časopisov.

Če sodim po sebi, se včasih – namesto da bi čustveno reagirala na žalostne novice in imela težave s srcem – moji možgani odločijo in enostavno zablokirajo oziroma se začasno izklopijo. Gotovo imajo mnogi med vami podobne probleme, kot jih navajam. Ko občasno ne reagiramo na tragične dogodke, vidimo, da se za našo pasivnostjo ne skriva naša neobčutljivost, temveč nemoč in panika.
Enostavno se ne moremo pravilno odzvati, ker nam neka določena skrita moč, ki ni v človeku, čeprav upravlja s človekom, tega ne dovoli. Mogoče še ni prišel čas za to spremembo!

Posledično se spreminjajo tudi naša vedenje o domu, kjer živimo, o resnici, ki jo izrečemo, o življenju, ki ga živimo, in pomenu življenja, ki ga imamo. Gotovo k temu ne doprinese izkazovanje preko besed, kot so »predstavljamo si«, »predvidevamo« in »domnevamo«. In potem utihnemo …

Mogoče se bojimo samih sebe; mogoče se bojimo tistih, ki so odgovorni za globalne podnebne spremembe? Mogoče se odgovori skrivajo v prerokbah Nostradamusa?

Zakaj moramo skrivati naše misli o tem, kaj je naše bistvo in zakaj nam ni dovoljeno sanjati, da bomo nekoč v prihodnosti imeli na razpolago čas za sebe, za svoje otroke, za partnerje in prijatelje. Zakaj smo tiho? Zakaj ne spregovorimo, čeprav globoko v sebi čutimo, da to ni prav? Ali bomo oblikovali svoja stališča na podlagi slabih izkušenj, ki jih doživljamo na delovnih mestih, na ulici, v prometu, v trgovskih centrih, skratka povsod. Ali je to naše obnašanje postalo običajna praksa in zato sprejemamo in brez besed dopuščamo, da kapitalistična družba neusmiljeno uničuje človeka v človeku.

Mi, upokojenci imamo privilegije, da ne hodimo v službo in da svoj čas, pod pogojem da smo zdravi, kreiramo sami. Vsi drugi, ki so zaposleni, od proizvodnje do intelektualnih poklicev, zunaj svojega doma preživijo več kot polovico dneva. Nekateri imajo svoj dom praktično le zato, da v njem prespijo, saj v službi preživijo dve tretjini svojega življenja.

Ko poslušam izjave mojih klientov – nekateri so že na robu izgorelosti – ugotavljam, da so edina primerna oblačila za človeka, mogoče malo karikiram, delovna obleka in pižama. Včeraj mi je nekdo povedal, da dela štirikrat na teden po 16 ur na dan in le en dan po 8 ur!

Očitno je, da se v sedanjosti na pomen družine ne more več gledati kot na primarno in osnovno vrednoto v življenju človeštva. Mnoge situacije govorijo v prid tega, kar danes pišem. Očitno smo se vsi navadili na brutalen, nečloveški odnos do človeka, do doma, v katerem živimo, in do vsega, kar bi moralo imeti pomen človečnosti, a ga žal nima.

Včeraj je Venera prestopila iz znamenja Dvojčka v znamenje Raka in moje misli so odtavale v moja otroška leta. Znamenje Rak simbolizira družino, dom, vzgojo otrok, in vse ostale družinske odnose. V naravnem horoskopu, na vrhu 4. hiše, ki obravnava dom, v katerem smo prej živeli, in dom, ki ga sedaj sami ustvarjamo.

V 4. hiši »živijo« vsi naši predniki: vse prababice in dedki govorijo skozi našo genetiko. Zato je normalno, da so se prebudili moji spomini na otroška leta, na leta moje mladosti in kasneje na moja srednja leta, ki sem jih preživela v prejšnji državi in nadaljevala v sedanji, novi državi.

Ravno zaradi Venere v Raku so moje misli odpotovale na prijetni izlet v preteklost. V čas, ko sem odraščala, ko sem bila radostna in sem bila v družbi svojih vrstnikov. Takrat nismo poznali elitnih in prestižnih privatnih šol in se družili le z otroci iz premožnih družin.

Lahko sem sedela v isti klopi z otroci zdravnikov, sodnikov in fizičnih delavcev, ki so svojo plačo zaslužili v luki Reka.

Mnogi od nas so spoznali svoje prve ljubezni že v osnovni šoli. Kasneje, ko smo končali fakultete, so se te ljubezni spremenile v zakone, ki še danes trajajo. Nihče od nas ni gledal in kalkuliral, ali njegov par prihaja iz bogate družine. Prav tako nismo bili obremenjeni s predporočnimi pogodbami. Moto moje generacije je bila ljubezen in le ljubezen.

Družba, v kateri smo imeli brezplačno šolstvo in zdravstvo, je iz Titovih pionirjev vzgajala pridne, pametne, izobražene in moralne ljudi, ki so poleg svojih staršev in svojega življenja ljubili še svojo domovino.

Kar se tiče zaslužkov, je bilo v naši bivši državi Jugoslaviji razmerje plač med delavci in direktorji 1 : 4. Oče moje prijateljice je bil zaposlen v Luki Reka in ker je bil priden in je delal dve izmeni pri raztovarjanju ladij, je dostikrat dobil večjo plačo od svojega direktorja.
Tako je to bilo povsod v Jugoslaviji, od »Vardarja do Triglava«.

Če je direktor ali neka druga oseba, ki je bila na čelu podjetja, zlorabila svoj položaj, je bila obsojena na sodišču in je svojo kariero končala na Golem otoku. Nikoli več ni dobila priložnosti, da bi dobila vodilno delovno mesto. Ni bilo »lukenj v zakonu«, ki so dovolile, da bi kazniva dejanja zastarala ali zaradi privilegiranega položaja ostala v predalu nekega sodnika. Tako je to danes v demokratični Republiki Sloveniji.

Vsi otroci smo se počutili zaščiteni in varni, čeprav v šoli ni bilo varnostnikov. Naših staršev ni skrbelo, ali se bomo živi vrnili domov, ali nas bo nekdo ustrelil s pištolo ali s puško.

Nisem se počutila varno le v naročju svoje mame, temveč tudi v naročju družbe, v kateri smo jaz in moja družina živeli. Enaki pogoji so veljali tudi za vse ostale Jugoslovane. Čeprav moja družina ni bila privilegirana, ker nobeden od staršev ni bil član Komunistične partije, lahko rečem, da smo dobro živeli.

Živeli smo v stanovanju, ki ga je eden od staršev dobil od podjetja. Moji starši niso mogli biti »dosmrtno poročeni« z neko banko, ki jim je odobrila posojilo za nakup stanovanja. Moja mati se ponoči ni zbujala prestrašena, ali bomo izgubili stanovanje, ker bi bila vpisana hipoteka za nakup stanovanja in ker ne bi zadosti zaslužila, da bi odplačevala posojilo.

Spominjam se tudi, da smo v 4. letniku srednje šole, ko smo bili že polnoletni in smo lahko imeli rdeče potne liste, večkrat »špricali« pouk in na štop odhajali v Trst na sladoled. Za maturo smo vsi dečki in deklice odšli po maturantske obleke v Italijo.

Moja mati je delala od 6. do 14. ure, od ponedeljka do petka, in le prva sobota v mesecu je bila delovna. Ob pol treh je bila že doma in celo popoldne smo bili vsi skupaj. Večkrat mi je povedala, da ji ni bilo žal, ker je štiri leta preživela v taborišču v Dachau. Kot osemnajstletno dekle je bila članica SKOJ-a in je bila zaradi svojih revolucionarnih dejanj obsojena. Po ukazu Gestapa je bila leta 1941 odpeljana v taborišče, kjer je do konca vojne delala v tovarni, kjer so se izdelovale mine.
»Borili smo se zato, da bi, vi, naši otroci živeli v miru in svobodi.« Tako je govorila moja mati.

Kaj pa je danes? Kam je izginil revolucionarni duh iz nas, povojnih generacij, ki smo živele v tistem času, da smo na lastni koži doživele sistem, ki je spoštoval človeka in njegovo dostojanstvo? Zakaj smo to pozabili? Ali imamo vsi kolektivno demenco, ali si ne upamo na glas povedati, ker se bojimo oblasti?

Ali res ne privoščimo svojim otrokom in vnukom, da bi živeli na vsaj podoben način, kot smo mi živeli? Tudi danes, ko imamo lastno državo, je ljubezen do domovine še bolj pomembna, kot je bila nekoč. To je naša dežela in če v njej živijo srečni ljudje, lahko postane domovina.

Koliko smo mi krivi, da so naši otroci danes izgubili pravico do pravega življenja? To je v razmislek vsem, ki mislijo, da so družina, oče, mati in otrok temelj naše družbe in našega preživetja. Najprej začnimo pri sebi in šele potem kritizirajmo družbo. Vse, kar sem napisala, ne berite le kot kritiko, temveč kot primerjavo, da je možno živeti drugače.

Tudi zato se planeti vrtijo, da bi nam dali priložnost za boljše življenje, in zato je tudi Venera v znamenju Raka. Da bi v nas prebudila vse tisto, o čemer sanjamo in kar nas lahko osrečuje. Od nas samih je odvisno, od naše notranje vere, od kombinacije zavesti in ega, da se obrnemo k svetlobi. Vsak naš dosežek bi moral temeljiti na naši osebni moči in zaupanju, najprej v našo družino in potem v družbo..

Zato spoštujmo svoj ljubi domek in se borimo zanj v skladu s časom, v katerem živimo. Črpajmo svojo notranjo moč iz naše lastne družine. Venera v Raku daje močna čustva vsakem človeku, predvsem pa osebam rojenim v vodnih znamenjih. To so Rak, Ribe in Škorpijoni. Vsi zaplavajmo v reki življenja; vode je dosti in ne bo je zmanjkalo.

Ana Malenica, astrologinja
FB AA Ančka pomagačka
www.astroanama.com