In memoriam tebi, moj Zuhdija

Po prespani noči sem danes, zjutraj ob 5.30 spustila rolete na oknu in se odločila, da moram malo zadremati. Moje telo in moj duh so potrebovali počitek.

V moje sanje sta vstopili dve lepi, mladi, temnopolti, mladi ženski, ki sta jokali. Ena od njih mi je rekla, da mi prinaša novico, da se mi bo čez sedem dni zgodilo nekaj lepega.

Ko sem se ob sedmih zbudila, sem vedel, da se je Zuhdijina duša prišla od mene poslovit. Duša mojega prijatelja, mojega tovariša, s katerim sva delila zadnjih 8 let na tej zemlji ni mogla oditi, prej ko mene, še enkrat videla v »živo«.
Ni me presenetilo, ko me je ob 9.40 poklicala zdravnica z Onkološkega inštituta in povedala, da je moj prijatelj, zaspal ob 8.40.

Povedala mi je, da je Zuhdijina želja bila, da tudi mene obvestijo o njegovi smrti. Preden so potekle solze sem jo vprašala, kdo je bil z njim, ko je njegova duša odšla. “Bil je sam,” je odgovorila.

Ni pomembno, kam bo tvoje telo položeno in kdo bo stal ob tvojem telesu, tvoja duša bo vedela, da so besede na začetku mojega romana »Ne zlomite nam kril« bile namenjene tebi.

Ko sem te poklicala “moj čudež” in ti si mi odgovoril “tu sem”, sva oba vedela, da je to zadnji let tvoje duše na tem svetu. Zdaj tvoja duša leti proti kraju, kjer je postelja topla in kjer so ljudje, katerih dotik je nežen od ljubezni.

Odšel si, nekaj dni po tvojem rojstnem dnevu, v sončni gloriji, tako kot se spodobi za levjega kralja.

Tvoja prijateljica Ana